Adele – 25 (2015)

TIP: Ko se združita potrošniška sla in izrazna praznina.

Adele_400

Eno uro bolj ali manj patetičnih in bombastičnih, počasnih, če že ne kar upočasnjenih skladb, ki so vrhunsko odpete in super-moderno producirane, a so si hkrati po dramaturgiji in stringy-sinthy zvoku podobne kot jajce jajcu, je očitno formula, da rušiš vse mogoče prodajne rekorde. Po nekakšnih teorijah glasbene industrije in v času, v katerem se izvajalci, ne glede na žanr, trudijo biti, kar se da pestri, produkcijsko naviti, energični, vsebinsko (pre)drzni, raznoliki in če že hočete, prepoznavni, bi moral album, kot je 25, flopniti še pred izdajo. Ampak, ne, Adele je postala diva! In to s tem, da je banalizirala tradicijo, poveličala predvidljivost, patos in klišeje (nekaj si jih je baje tudi sposodila, op.). Kaj takšnega nobena pop generacija, odkar obstaja pojem popularna glasba, ni vzela resno. A z Adele je drugače, 25 jemljejo tako mladi kot starejši akademsko resno, kritika pa secira vsako skladbo, kot bi bila nova Beethovnova simfonija, pa čeprav se v pesmih na 25 z izjemo milozvočnega jokanja na skriva kaj dosti, – niti v glasbi, kaj šele v besedilih, povečini zazrtih nekam v pevkino preteklost in mladost. Kot da je Adele zdaj stara??!!!

Morda največja zamera tej plošči pa je kljub vsemu ideološke narave. Adele ponuja lepo zveneče skladbe, vse ostalo pa je en sam napor – nekakšno iskanje zvočnih razlik in globokih pomenov, ki jih v bistvu ni. Vrhunski pop izvajalci so imeli zmeraj kaj povedati, znali so vzpodbujati, dražiti, namigovati, tudi kritizirati, siliti k razmišljanju ali vsaj narekovati modne in nekatere družbene trende, da o diktiranju novih zvokov, beatov, melodij in glasbenih struktur sploh ne izgubljamo besed. Od Adele ne boste dobili nič od tega. Največ, kar boste dobili, je to, da boste skladbe s 25 poslušali v bednih izvedbah na naslednjih sto tisočih tekmovanjih talentov. Predvsem pa ne boste dobili zadoščenja. Časi so takšni, da Adele ni treba prevzeti odgovornosti, da je postavila model sluzavega, patetičnega, brezizraznega popa, katerega edino pravo sporočilo je, da če ne boste plošče kupili ali poslušali, boste zamudili nekaj veličastnega in enkratnega, torej vzbujanje potrebe po nečem, česar ne rabimo. Na tej točki se Adele močno razlikuje od vseh pop velikanov, ki so bili pred njo na takšnih pozicijah. Če ne veste, o čem je govora, malce poguglajte Taylor Swift, da ne bomo rinili v zgodovino.

No, 25 je enkratna in veličastna plošča za založnike, saj z nobenim albumom že dolgo niso s tako malo stroški ustvarili takšne potrošniške mrzlice in obsedenosti. Ne glede na to, ali je Adele vse skupaj uspelo predvsem po zaslugi predhodnih albumov, ali pa je bila to skrbno načrtovana poteza njenih založnikov, dejstvo ostaja, 25 je tipičen izdelek tega* časa, v katerem velja, da lepši je izdelek na zunaj in čim manj vsebine ima, boljše se bo prodajal.

*Namenoma je napisano tega in ne našega časa.

Dokumentarec o Dickinsonovem nastopu v obleganem Sarajevu
Novi album Nikki Louder
 

Kiosk HmHm na: