Aldo Nova – 2.0 (2018)

TIP: Spektakularno poustvarjanje enega najbolj spregledanih velemojstrov.

Aldo Nova je eden najbolj spregledanih izvajalcev vseh časov, čeprav je njegova pot zelo zanimiva in polna presežkov.

Ta vsestranski kanadski glasbenik, ki je izvrstni kitarist, pevec, klaviaturist, aranžer, producent in še kaj, je leta 1982 izdal sijajni istoimenski prvenec, s katerim je dosegel tudi izjemni uspeh v ZDA, kjer je danes že trikrat platinast. Album je mojstrovina, na kateri je Nova povzel sijaj in blišč takratnega kanadskega rock zvoka in ga združil z razbeljenim heavy metalom, bleščečim AOR-om in super-melodičnimi, izvrstno napisanimi in izvedenimi skladbami. Ta album je prototip modernega melodičnega heavy metala.

Naslednje leto je Nova izdal Subject, morda še bolj dovršen, vsekakor pa še bolj večplasten album zanimivega futurističnega koncepta. Danes je tudi ta album platinast, za časa izida pa ni ponovil uspeha prvenca in tu so se začele težave.

Nova je na naslednjem albumu Twich iz leta 1985 (verjetno tudi pod prisilo založbe, op) precej omilil svoj izraz. Na albumu z izjemo fenomenalnega naslovnega instrumentala, ki je vreden, da ga odkrijete, ni praktično nič metalskega. Twich je sicer odličen AOR album, poln izvrstnih skladb, vendar je v njegovem ozadju vseskozi slutnja, da bi Nova naredil še veliko več, če bi imel povsem proste roke. Tudi ta album ni izpolnil pričakovanja založbe, čeprav je imel določen komercialni uspeh.

Nova po tej plošči ni hotel več snemati za svojo založbo Sony, kjer so vztrajalo, naj nadaljuje s komercialno usmeritvijo. Založba pa ni hotela prekiniti pogodbe in tako se je Aldo Nova znašel v identičnem položaju, kot sta se Prince in George Michael. Tako je moral čakati 5 let, da je pogodba potekla.

Vmes pa je počel marsikaj. Že leta 1982 je z ameriškimi intelekt heavy metalci Blue Öyster Cult spisal skladbo Take Me Away in na njej gostoval kot kitarist. Bil je tudi član orkestra kitaristov na njihovem albumu Imaginos iz leta 1988.

V tem času je spoznal Jona Bon Jovija, s katerim sta postala velika prijatelja. Aldo Nova je veliko pomagal pri nastajanju njihovega slovitega istoimenskem prvenca, ki je izšel na samem začetku leta 1984. Ni jih malo, ki menijo, da je prav Nova ključno pomagal bendu razviti tisti njihov zmagoviti zvok. Nova je med drugim igral tudi na prvi in še zdaj eni največjih uspešnic Bon Jovi, skladbi Runaway.

Že leta 1985 je Nova začel sodelovati s takrat popolnoma neznano Celine Dion, s katero delata še danes. Kot avtor in producent je Nova prisoten na vseh njenih prelomnih albumih. Kot eden izmed producentov njenega albuma Falling into You iz leta 1996 je dobil tudi grammyja. Nova je tudi producent in soavtor njenih velikanskih uspešnic A New Day Has Come in You And I.

Aldo Nova je kot avtor in producent delal tudi s številnimi velikani francoske glasbe, kot so Jonny Halliday, Patrick Bruel, Garou, Roch Voisine in Eric Lapointe. Izmed številnih drugih sodelovanj na tem mestu omenimo še izvrstno 80s dance hit skladbo Don’t You Want My Love, ki jo je 1985 napisal za Nicole McCloud, in sodelovanje s Faith Hill.

Leta 1990 je Nova kot dirigent vseh skladb in gostujoči kitarist sodeloval na snemanju prvega solo albuma Blaze Of Glory Jona Bon Jovija. Tudi riff istoimenske velike uspešnice je njegov, čeprav tega ni nikjer napisano.

Leta 1991 je Bon Jovi, ki je tudi posredoval, da pri Sonyju, vzel Aldo Novo pod okrilje svoje založbe Jambco. Skupaj sta napisala skladbe za album Blood on the Bricks, ki je bil v marsičem vrnitev k tistemu, kar je Nova definiral na svojih prvih dveh albumih. Da pa bi dosegel njun sijaj, je morda zmanjkalo malo časa in verjetno tudi proračuna. Pa še časi so bili bolj grungerski, ko je je bilo treba vse delati malo bolj surovo in navez nedovršeno. Kljub temu pa je na Blood On The Bricks kopica zares izvrstnih skladb.

Leta 1997 je Aldo Nova izdal album Nova’s Dream, ki je nekaj iz povsem drugega filma. Gre namreč za zares nenaveden instrumentalni album, ki osvetljuje povsem drugo plat njegovega talenta.

In po skoraj dveh desetletjih sijajni glasbenik zdaj predstavlja Aldo Nova 2.0. Na albumu je šest novih verzij skladb s prvenca in ena povsem nova skladba. Slednjo naj bi jo prvotno izvajal nekdanji pevec Foreigner Lou Gramm. Ta pesem je killerska in zelo groovy kombinacija sintetike in spektakularnih kitarskih vdorov.

Nova je na novih verzijah nekoliko omilil, a ne povsem odvzel metal patino izvirnikov. Dodal pa je veliko akustične dramatike ter drastično obogatil in izpostavil sintetizatorske orkestracije. Velikokrat je efektno podaljšal kitarske solistične dele in tudi nekatere druge instrumentalne dele. Praktično vsem skladbam pa je dodal nekaj čisto novih partitur. Z tako obsežnimi in korenitimi prijemi so te skladbe postale več kot samo obdelave ali še enkrat odigrani klasiki. Postale so nova entiteta in pravi spektakel skladanja, aranžiranja, orkestracij, melodij, bombastičnosti in na drugi strani tudi rockerske teže in prvinske heavy metal energičnosti.

Vse skupaj zveni, kot obljublja že naslov, posodobljeno, novo in obogateno. Vendar imajo skladbe tudi nek nostalgičen prizvok in kar kličejo, da (ponovno) odkrijete vsaj še sijajne izvirnike, če že ne kar vsega opusa tega fenomenalnega glasbenika.

Aldo Nova pa med tem za prihodnje leto že napoveduje pravi album z izključno novim materialom.
 

Bebe Rexha - Expectations (2018)
Ponovno zbrani Obzidje obujajo magijo soft rocka osemdesetih
Kiosk HmHm na:

Like Kiosk HmHm