Alice Cooper – Paranormal (2017)

TIP: Sijajna predstava kralja šoka. Hard rock za to tisočletje!

Danes si je pravzaprav nemogoče predstavljati, kakšen fenomen je bil Alice Cooper sredi sedemdesetih let prejšnjega desetletja. Bil je več kot rock zvezdnik, bil je prava širše-kulturna atrakcija, ki je navdihnil tudi Salvadorja Dalija, ki ga je povabil na obisk in narisal nekaj njegovih portretov.

Cooper je na sceno prinesel svojevrstno mešanico strupenega rocka, teatra, šoka, grozljivke, veseloigre in pripovedništva. Najbolj se je proslavil kot klasičen hard rocker, ki je v to zvrst vedno znal vtkati kanček posebnega zvena, veliko blišča in spektakla, a tudi obilico tiste robustne neusahljive energije, ki jo znajo ustvariti le tisti najboljši rock ’n’ roll izvajalci iz Detroita in okolice. Frank Zappa je mu je v poznih šestdesetih omogočil snemanje prvega album, ko je bil bend z njegovim imenom še globoko v psihedeli in acid rocku. V prvi polovici sedemdesetih je Cooper postal sestavni del glam scene. Po zlatem obdobju je uspešno posodabljal svoj izraz in se loteval tudi drugih žanrov. Hitro je osvojil bolj sintetičen zvok osemdesetih, potem je izdal nekaj odličnih heavy metal albumov, sredi devetdesetih se je lotil tudi modernejšega rocka. V vseh okoljih je bil nadvse prepričjiv in ne glede na to, kaj je igral, je vedno ohranil svojevrsten efekt šoka in svoj enkraten smisel za podajanje zgodbe.

Na svojem najnovejšem, že 27. studijskem albumu Paranormal, ki je njegov prvi po šestih letih, je Alice Cooper ponovno presenetil in prekosil samega sebe. Tako kot na predhodniku, ki je bil nadaljevanje njegovega morda najboljšega albuma Welcome To My Nightmare iz leta 1975, ki je eden najboljših, a tudi najbolj prezrtih konceptualnih albumov sploh, je tudi na novem albumu produkcijo, aranžmaje in še kaj naredil sloviti Bob Ezrin, znan tudi po delu s takšnimi imeni, kot so Lou Reed, Kiss, Pink Floyd, Deep Purple, Rod Stewart in kasneje tudi Deftones, Nine Inch Nails, Thirty Seconds To Mars, 2Cellos in številni drugi. Ezrin, ki je tudi odličen skladatelj in glasbenik, je bil producent vseh ključnih albumov, ki jih je Cooper izdal med letoma 1971 in 1977. Na Paranormal so gostovali tudi Larry Mullen iz U2, Billy Gibbons iz ZZ Top in Roger Glover iz Deep Purple.

Cooper na Paranormal ne samo obuja, ampak po zaslugi Ezrinovega izjemnega miksa celo nadgrajuje tisti zmagoviti hard rock zvok, slog in držo sedemdesetih, hkrati pa je v nove skladbe vnaša tudi oblico moderne rock logike, struktur in zvočnosti. Za slednje je v veliki meri “kriv” njegov odlični spremljevalni band, ki smo ga lani lahko slišali tudi v Ljubljani. Cooper mu je v slogu največjih pustil, da igra na moderen način, kar daje skladbam poseben pečat, neko drugačno jasnost in novodobno intenzivnost, katere bistvo je velikokrat skrito v reku “manj je več”. Za najboljšo ponazoritev razlike med tem, kako se je stvarem streglo nekoč in kako se jim danes, je poskrbel kar Cooper sam, saj sta na albumu tudi dve zelo zanimivi novi skladbi, ki ju je Alice posnel z originalnimi člani svojega Alice Cooper banda, ki je z izjemno nekaj kasnejših združitev za enkratne priložnosti prenehal delovati leta 1975.

V tem pregretem, a nikoli agresivnem ali napadalnem, hard rock okolju, kjer se na enkraten način prepleta bleščavost preteklosti s spektakularnostjo in inovativnostjo sedanjosti, če ne že kar prihodnosti, pa Alice na svoj neponovljiv način pripoveduje srhljive in šokantne zgodbe. Cooper pripoveduje o vsakdanjih stvareh, ki se često sprevržejo v nekaj pretresljivega, šokantnega oziroma, kot namiguje naslov, paranormalnega. Tako v odlični skladbi Dynamite Road, nekakšni sprevrženi rock izpeljanki klasike The Charlie Daniels Band The Devil Went Down To Georgia, v slogu “južnjaške utehe” skoraj recitira o potovanju, kjer je cesta idealna, alkohola in Lynyrd Skynyrd na pretek in kjer je občutek, da se ti ne more nič zgoditi, na vrhuncu. Da ne kvarimo užitka, le namig, da se zadeva konča več kot “samo” hudičevo. Tudi ostale skladbe so podobno napete in polne suspenza.

In če smo zapis začeli s tem, kako težko si je predstavljati, kako velik je bil Cooper v preteklosti, si je morda še težje predstavljati, da je Alice Cooper pri svojih devetinšestdesetih naredil enega svojih najboljših albumov. Pa ne samo to, Paranormal je brez dvoma eden najbolj inovativnih, drugačnih in najboljših hard rock albumov tega desetletja in živ dokaz, da lahko klasičen hard rock da še vse kaj drugega kot zgolj obujanje nostalgije.
 

Znana datuma za MetalDays in Winter Days of Metal 2018
Mick Jagger kritično o brexitu in novih politikih
 

Kiosk HmHm na: