Alice in Chains – Rainier Fog (2018)

TIP: Kapitalno delo in izjemna poživitev že zelo sterilne moderne rock ustvarjalnosti.

Alice in Chains tvorijo skupaj z bendi Nirvana, Pearl Jam in Soundgarden veliko četverico grungea. Ta zvrst, ki je nekakšna samosvoja mešanica klasičnega rocka, punka, metala in alternative rocka, narejena na generacijski filozofiji brezizhodnosti, nemoči, a zato toliko bolj uporniški in vztrajni DIY logiki, je konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih radikalno in dokončno spremenila ter tudi definirala podobo sodobnega rocka.

Alice in Chains so morda najtrši, najtežji, najbolj metal, a tudi najbolj kompleksen in na nek način najbolj klasičnorockerski del te četverice. Njihove vizije so bile najbližje tistemu, v kar se je razvil moderni, predvsem ameriški rock.

Skupina je do leta 1996 izdala tri zelo pomembne in izjemno uspešne albume, potem pa zaradi težav, ki jih je imel pevec Layne Staley, ni mogla več normalno nadaljevati z delom. Uradno bend sicer ni nikoli razpadel, a vse do tragične Staleyjeve smrti leta 2002, ni bilo kaj dosti od njega. Nato skupina nekaj let ni delovala.

Leta 2005 se je bobnar skupine Sean Kinney odločil, da pripravi dobrodelni koncert za območja južne Azije, ki jih je prizadel cunami. Njegovemu povabilu za nastop sta se odzvala tudi preostala člana skupine, glavni avtor, idejni vodja in pevec Jerry Cantrell in super-basist Mike Inez. Predvsem zaradi vztrajnih prošenj oboževalcev, je zasedba s tremi zvezdniškimi gostujočimi pevci (Pat Lachman (Damageplan) + posebna gosta Maynard James Keenan (Tool) in Ann Wilson (Heart)), nastopila kot Alice in Chains. To je bil prvi koncert skupine po desetih letih.

Leta 2006 je stalni član benda postal pevec/frontman in ritem kitarist William DuVall in začelo se je drugo obdobje Alice in Chains. Z novim pevcem je bend, ki zase vedno pravi, da je v bistvu heavy metal, zelo uspešno presegel grunge okvirje, si pridobil še bistveno širši spekter poslušalcev in postal zelo vplivna rock institucija.

Najboljše iz “obeh svetov” pa je skupini uspelo združiti na najnovejšem, sicer njihovem šele šestem albumu z naslovom Rainier Fog, ki je sijajno delo. Alice in Chains na njem predstavljajo izjemne skladbe, ki imajo veliko srditosti, surovosti in energije grungea, kot tudi prečiščenosti, blišča teže in preciznosti modernega rocka in tudi svojevrstne perfekcije, ki je še najbližje progressive rocku. Nove skladbe so podobno kot na prvih albumih, na katerih se to sploh ni takoj opazilo, izvrstno napisane. Imajo izjemni tok, jasne refrene, strašanske riffe in nalezljive melodije. Poleg tega so metalsko težke ter obogatene z zatolčeno atmosfero sludge metalurgije in skoraj doom mračnostjo. Morda največja veličina tega albuma pa je v tem, da njegova intenzivnost in dramatičnost niti za trenutek ne padeta, pa naj igra bend hitrejše in udarnejše skladbe, ali tiste počasnejše, epske ali bolj baladno obarvane.

Ena glavnih značilnosti skupine sta že ves čas tudi dva solo vokalista, poleg Staleyja oziroma DuValla velik del glavnih vokalov poje tudi Cantrell. Na tokratnem albumu je sozvočje oziroma izmenjavanje glavnih vokalov še posebej spektakularno.

V skladbi Drone, s katero je imel Cantrell težave z akustično kitaro, je gostoval njegov stari znanenc kitarist Chris DeGarmo, nekdanji tihi šef imenitnih progressive metalcev Queensrÿche.

Rainier Fog je v vseh pogledih kapitalno delo, s katerim Alice in Chains na nadvse prijeten, atraktiven, a tudi energičen in dosleden način razbijajo zvočno izumetničenost, predvidljivost in sterilnost, v katero je zapadel dobršni del današnje moderne rock produkcije. In to je velikansko delo. Predvsem za dobrobit prihodnosti!
 

Lana Del Ray se je uklonila pritiskom in preložila nastop v Izraelu
Jan Plestenjak bo 18. oktobra izdal novi album
 

Kiosk HmHm na: