Avenged Sevenfold – The Stage (2016)

TIP: Odbit in v dobrem smislu neugoden nalet na progressive sceno.

Avenged Sevenfold so eden najzanimivejših, najbolj cenjenih in tudi najpopularnejših ameriških rock bendov. Bend slovi predvsem po svoji slogovni nemirnosti in pravzaprav človek nikoli ne ve, kaj bo pripravil na naslednjem albumu. Avenged Sevenfold so začeli pred dobrimi petnajstimi leti kot čisti metalcore bend z obveznim tulečim petjem. Bili so ravno prav agresivni, a hkrati prefinjeni, da so že z drugim albumom pritegnili precejšnjo pozornost. Ob podpisu za veliko založb pa so se dobesedno čez noč spremenili v vrhunski, zelo moderen in zelo ameriško in “korporativno” zveneč (heavy) metal bend, ki naenkrat stavi tudi na tisto “virtuozno”, čisto petje in temu primerne melodijske linije. Kljub ne ravno komercialni glasbi so že z dvema albumoma zlahka prišli na sam vrh ameriške lestvice in hkrati postali velika metal atrakcija in stalnica večine največjih in najpomembnejših svetovnih festivalov.

Morda je kdo pričakoval, da bo skupina nadaljevala z zmagovito formulo, ki ji je prinesla dva prva mesta in svetovno slavo, tudi na novem albumu, a se to ni zgodilo. The Stage, njihov sedmi album, je zagotovo njihov najbolj odbit, večplasten, zahteven do zdaj.

Avenged Sevenfold, ki so zamenjali eno veliko založbo za drugo in si na ta način verjetno izborili bolj ustvarjalno okolje, so se tokrat (prvič v karieri, op.) lotili konceptualnega albuma, ki je hkrati tudi njihov najdaljši do zdaj in na njem je tudi najdaljša skladba, kar so jih kdajkoli naredili.

Bend se na The Stage podaja v izrazito progressive vode in na teritorij, na katerem vsaj v komercialnem smislu že nekaj časa gospodarijo Dream Theater. Avenged Sevenfold pa se zadeve lotevajo s precej drugačnega zornega kota in tudi precej bolj radikalno in predvsem bistveno bolj napadalno od večine prog metal bendov. Progressive formo jemljejo kot možnost druženja praktično vsega z vsem. Njihove nove skladbe vsebinsko povezujejo zgodbe o umetni (super)inteligenci, glasbeno pa moderna ameriška metalurška skladnja. Vse ostalo je, kot se za pravi progressive spodobi, nepredvidljivo.

Avenged Sevenfold so v svoje skladbe vtkali vse mogoče in nemogoče – metalcore, heavy metal, thrash metal, hardcore, klasični rock, hard rock, post-rock, akustiko, klasični progressive in fusion, simfo rock in celo nekakšen zatolčen black metal se najde. Poleg vseh mogočih ekshibicij se bend igra tudi z zvoki in instrumenti. Tako si med drugim v eni skladbi privošči tudi trobilno sekcijo. V skoraj vseh skladbah se vzdušje in tudi žanri izmenjujejo z neverjetno intenzivnostjo in temu primerne so tudi strukture skladb, ki so kompleksne in včasih celo nelogične, kot je na primer kitarsko soliranje čez kitico in refren. Vendar v celoti njihova glasba deluje kompaktno, energično, dokaj metalsko, rahlo ekstremno, zelo moderno in hkrati klasično, progressive komplicirano in na prvo poslušanje ne ravno pristopno.

Avenged Sevenfold s tem albumom sicer niso ponovili uspeha prejšnjih dveh, a to predvsem zato, ker je istočasno izšlo nekaj drugih albumov, za katere je bilo jasno, da bodo na vrhu. Bend je predvsem z odlično prodajo fizičnih albumov dosegel četrto mesto na ameriški lestvici albumov, kar je glede na njegovo vsebino naravnost fantastičen rezultat.

The Stage je zelo konkreten poseg v žanrsko mrtvilo in predvidljivost, v katero se vse bolj potaplja tudi sodobni metal. Že zato je vredno preveriti ta album. Če pa znate uživati ob spektakularnem druženju slogov, nepredvidljivosti in izvrstnem in ne ravno tipičnem muziciranju, potem pa album preprosto morate slišati!
 

Umrl je George Michael
Glasbene novice Slovenija in tujina
 

Kiosk HmHm na: