Axel Rudi Pell – The Ballads V (2017)

TIP: Pell je eden redkih, ki zna dandanašnji napisati heavy metal balado, ki gane.

Nenadkriljivi in vse premalo cenjeni nemški heavy metal mag kitare Axel Rudi Pell po izjemnem Game Of Sins predstavlja že svoj peti album, na katerem se povsem posveča baladam. Pell je velemojster te forme, ki je po namenu nekako najbolj “skregana” s heavy metalom, a ga hkrati tudi močno definira in je eno najbolj prepoznavnih izraznih sredstev te zvrsti. Na svojih šestnajstih ostalih albumih je Pell objavil številne izjemne balade, in to tudi v zadnjem poldrugem desetletju, ko praktično skoraj nihče več ne zna napisati klasične heavy metal balade, ki zares premakne.

Podobno kot na prejšnjih zbirkah je tudi na The Ballads V nekaj povsem novih skladb, nekaj predelav, nekaj neobjavljenih verzij in nekaj balad z njegovih studijskih albumov, ki so izšli po letu 2011, ko je izšla njegova prejšnja tovrstna zbirka.

Pell je za tokratni album pripravil prav posebno skladbo Love’s Holding On, na kateri gostuje odlična Bonnie Tyler. Ta izvrstna britanska pop pevka je v sedemdesetih in osemdesetih navduševala z uspešnicami, kot so Total Eclipse Of The Heart, Holding Out For A Hero, It’s A Heartache in Lost In France. Njen specifično hrapav glas se izvrstno ujema s kristalno čistim glasom Pellovega pevca Johnnyja Gioelija, ki je verjetno že vsaj desetletje eden najboljših na svetu. Pesem je namenoma malce preprostejša, da bi bilo kar največ prostora za njuna nadzemeljska glasova. Ta radijsko nalezljiva, nadvse melodična heavy metal balada stare šole je nedvomno eden najbolj spektakularnih heavy metal duetov zadnjih let.

Nova je tudi skladba On The Edge Of Our Time, še ena fenomenalna, zanimivo orkestrirana balada s presenetljivo čisto solo kitaro in težkim, distorziranim vrhuncem.

Drugo presenečenje zbirke je predelava uspešnice I See Fire, ki jo je Ed Sheeran napisal za film Hobit: Bitka petih vojska. Pell je že v preteklosti predeloval pop balade (fenomenalna verzija Forever Young electro pop sonarodnjakov Alphaville, op.), vendar nikoli ni predeloval skladb nove, kaj šele najnovejše produkcije. Pell v svoji različici ohranja dinamiko in folky akustični zven originala, dodal pa je efekten kitarski solo in tisto patino in usodnost klasičnega heavy metala, predvsem tistega iz (pred NWOBHM-jevskih) sedemdesetih, ko neskončni solistični izleti in bogatejši klaviaturistični, klavirski in godalni vdori še niso šteli za “prekršek” oziroma hard rock.

Zelo zanimiva je tudi izbira druge predelave, ki jo je Pell naredil posebej za to kompilacijo. Gre za kultno skladbo kanadskega velikana avtorskega rocka Neila Younga Hey Hey My My iz leta 1979, o kateri so bile napisane številne razprave. To je skladba, s katero je Neil Young (v strahu, da ne bi zarjavel in da ga ne bi povozil čas, op.) usodno vplival na razvoj skoraj vseh kasnejših alternative in underground gibanj, še posebej na grunge in band Nirvana. Iz namenoma malce razletenega izvirnika je Pell naredil močno, kompaktno in “nevarno točno” izvedeno heavy metal balado s povsem novim, naravnost spektakularnim virtuoznim prizvokom. Umetnost nove različice pa je v tem, da je Pellu in bendu klub vsej “akademski čistosti” uspelo ohraniti precej kaotičnosti izvirnika.

Med neobjavljenimi verzijami skladb sta dva koncertna posnetka. Njihova skladba The Line je najboljši pokazatelj, kako močni in praktično nepremagljivi so Pell in druščina v živo. Druga skladba pa je na trenutke precej surova izvedba klasika Deep Purple Mistreated, na kateri gostujeta pevec Doogie White (Michael Schenker’s Temple of Rock, La Paz, Cornerstone, Rainbow , Yngwie Malmsteen …) in klaviaturist Tony Carey (Rainbow, Pat Travers, Planet P Project …).

Tako na omenjenih kot tudi vseh ostalih skladbah Pell in ekipa fantastičnih glasbenikov demonstrirajo vse, kar krasi klasični heavy metal – virtuozno igranje, ob katerem zastane dih, danes redko slišano prefinjenost in izjemni občutek, a hkrati tudi heavy metalu lastno energijo, udarnost in težo. Skoraj odveč je poudariti, da so skladbe izjemno dobro napisane, melodične do skrajnosti in polne izjemnih rešitev. In čeprav je moto albuma počasnejši rolling, je pred vami nadvse eksploziven, skrajno intenziven in totalno heavy metalski album brez enega samega samcatega odstopanja. In to v duhu čiste balade! Nepremagljivo!
 

Seven Days in May, naslednji veliki bend SLO rock scene?
Metalsteel bodo izid svojega sedmega albuma obeležili v domačih Medvodah
 

Kiosk HmHm na: