Battle Beast – Bringer Of Pain (2017)

TIP: Železna tradicija v atraktivno moderni, včasih nevsakdanji opravi.

Zdi se, da so odlični finski power / heavy metalci Battle Beast na svojem četrtem albumu Bringer Of Pain dokončno izpilili formulo, s katero so v dobrih sedmih letih pritegnili precej pozornosti tako doma, kjer redno osvajajo prva mesta lestvic, kot tudi v tujini. Še posebej dobro jim gre v Nemčiji, Belgiji in Švici. S tem albumom pa znajo osvojiti tudi največji “bojišči”, Japonsko in ZDA.

Podobno kot njihovi veliki predhodniki Stratovarius, H.I.M., Nightwish, Lordi ali Sonata Arctica tudi Battle Beast izhajajo iz preverjenih metal obrazcev iz preteklosti, vendar se jih za razliko od omenjene peterice ne držijo povsod in za vsako ceno. Vsekakor so Battle Beast bistveno bolj nemirni in dovzetni za novosti, kot je to sicer v navadi pri tovrstnih finskih bendih. Do zdaj je zanje veljalo, da je pri njih, bolj kot žanrska inovativnost, zanimivo to, česa se bodo lotili in še bolj, kako bodo izbrano predstavili.

Na tej točki pa znajo Battle Beast v nekaj letih “povoziti” vse. Imajo atraktivno pevko Nooro Louhimo, ki je prepričljiva tako v najmehkejših legah, kot tudi v tistih najtrših. Tudi ostali so izjemni glasbeniki (na eni skladbi se jim je pridružil tudi sonarodnjak Tomi Joutsen, pevec finskih legend Amorphis), vendar svoje virtuoznosti ali izvajalskega individualizma nikoli ne postavljajo pred samo skladbo, kar jasno kaže, da ima bend do potankosti izdelano vizijo in začrtan cilj, ki jih lahko pripelje še zelo daleč.

Battle Beast na večini novih skladb izhajajo iz heavy metala druge polovice osemdesetih, tako iz tistega bolj melodičnega, ameriškega, kot tudi malce težjega, evropskega. Poleg tega jih občasno zanese tudi v epske power metal vode, tu in tam pa si privoščijo tudi kanček moderne metalurgije. Čeprav se strukturno vedno držijo tistih pravilnih linij, ritmike in riffov (zdaj že kar klasičnega, op.) heavy metala osemdesetih, pa ne zvenijo nič kaj nostalgično, zastarelo ali retro. Način pisanja skladb, pri katerem, podobno kot pop izvajalci, vseskozi težijo k hitom z močnim refrenom in izrazito melodijo; moderna, kristalno čista produkcija in do obisti funkcionalen način igranja pa so tisto, kar dela Battle Beast sveže, aktualne in moderne.

Battle Beast so na svojem najnovejšem albumu skoraj do popolnosti uravnotežili vse prvine svojega izraza. Na novih skladbah preprosto letijo in plenijo tako z odličnimi napisanimi (hit) skladbami, kot tudi z brezkompromisno metal držo in težkim zvokom, hkrati pa so predrzno melodični in skoraj pop priliznjeni.

Čeprav vse skupaj zveni znano in že velikokrat slišano, je na albumu kar nekaj netipičnih posegov. Tako je bend v ospredje ponovno postavil tiste skoraj sintetične (takrat so jim rekli “radijski”, op.), veličastne bobne, ki so kraljevali tudi v heavy metalu druge polovice osemdesetih. Nasproti pa jim je postavil tisti sodoben, surov in nekoliko bolj temen zvok kitar. Druga, precej zanimiva in ne ravno vsakdanja poteza je postavitev sintetizatorja, s katerim ne ustvarjajo zgolj podlage. Tokrat synth velikokrat prebada in plemeniti kitarske riffe in je nasploh dostikrat v funkciji (tudi solo) kitare.

Posebna zgoda je skladba Dancing With The Beast, ki se je bodo trdobučni metalci verjetno takoj odrekli. Pesem se začne s tropical house uvodom in se nadaljuje z diskodnim dance beatom, zares osladnim, vendar ne napačnim pop refrenom in drugim refrenom, ki je totalni disco. Zaradi ne preveč hitrega, kotalečega se ritma in himnične dramaturgije zna biti ta skladba totalni bum na koncertih. Na tem mestu pa velja omeniti še odlično zaključno balado, ki je narejena bolj v maniri ameriškega AOR-a, kot pa klasične metalurgije.

Battle Beast imajo potencial. Kot kaže, so dobro premislili vsak korak. Na tem albumu so prehodili kar nekaj pomembnih stopnic in napovedali tudi posege v slogovna pravila. Vsekakor uživajte ob tem odličnem heavy metal albumu, ki ima praktično vse – raznolike skladbe (če vam je to plus, op.), pravi party feeling, udarnost, pop senzibilnost (v dobrem pomenu besede), moderno funkcionalnost, super zvok, tisto energijo, ki se aktivira le ob vrhunski izvedbi, in tudi pravo mero nostalgije za tiste, ki se še spomnite zlatih heavy metal osemdesetih.
 

Novi skladbi in novi koncertni album Rainbow
Prekaljeni Milan Lončina startal (tropical house) projekt MILLO
 

Kiosk HmHm na: