Beyoncé – Lemonade (2016)

TIP: Morda celo najbolj revolucionaren in protestniški album tega tisočletja.

Beyonce - Lemonade

Beyoncé je ena od treh najpopularnejših ženskih glasbenih izvajalk zadnjega desetletja. Njeno življenje in kariera sta na zunaj več kot pravljica. Pevka ima sanjskega moža. Vse, kar objavi, se prodaja za med in brezpogojno uvršča na same vrhove svetovnih lestvic. Poleg tega je ena najpopularnejših osebnosti na vseh socialnih omrežjih. Da pa kljub vsem milijonom in vplivu v svojem življenju ni najbolj srečna, je bilo slutiti že na njenem prejšnjim istoimenskem albumu izpred treh let. Še bolj se je to pokazalo na njenem nedavnem nastopu na letošnjem Super Bowlu, ko se je pojavila v opravi kontroverzne radikalne temnopolte skupine Black Panther, ki je delovala od 1966 do 1982, in ki je v ZDA še zdaj niso povsem preboleli. Beyoncé je za svoje dejanje požela veliko odobravanja in prav toliko zgražanja. Da pa Beyoncé ni več tista izumetničena pop diva, ki zgolj zabava in dobro zgleda, pa je dokončno postalo jasno, ko je objavila, kot se je kasneje izkazalo, prvi singel tega albuma, skladbo Formation, v kateri izraža globoko podporo aktivističnemu gibanju Black Lives Matter, ki se bori proti nasilju nad temnopoltimi.

Kmalu za tem je, kot je pri njej v zadnjem času že v navadi, nenapovedano objavila svoj novi album Lemonade, in sicer kot istoimenski film na kanalu HBO, v katerega je vključila tudi vse skladbe albuma. Zraven je dodala še pretresljivo zgodbo (ki je ne bi razkrivali, op.) in kopico izjav slavnih temnopoltih žensk, med drugim tudi mlade somalijske pisateljice z imenom Warsan Shire, igralke Zendaye in teniške zvezde Serene Williams. Album je bil nato nekaj časa na voljo le na platformi Tidal, ki je v lasti njenega moža, slavnega raperja in vse bolj uspešnega poslovneža Jayja Z-ja. Ko je album prišel še v redno prodajo, je Beyoncé z njim zrušila številne rekorde.

Tudi na albumu Beyoncé precej radikalno in neposredno razmišlja o temnopolti problematiki in predvsem o položaju temnopoltih žensk, ki so, kot pravi, tudi v ZDA še vedno najbolj zapostavljen, najmanj spoštovan in izkoriščan segment družbe.

Beyoncé na plošči razglablja tudi o različnih zelo osebnih rečeh. Tako v daleč najboljši skladbi albuma Don’t Hurt Yourself, naravnost ozmerja svojega moža in mu na koncu zagrozi, da jo bo izgubil, če jo še enkrat prevara. Pesem, na kateri ji pomaga Jack White Iz The White Stripes, je tudi glasbeno nekaj posebnega, gre namreč za bizarno distorziran garage rock killer, ki je oplemeniten s spektakularno barvito elektroniko in temačnim blues / soul zvenom. Večina medijev je to besedilo že vzela kot napoved ločitve in težo skladbe preusmerila v povsem brezpredmetne senzacionalistično – populistične tokove.

Beyoncé tudi glasbeno ruši vse ustaljeno in predvidljivo. Album je čudovita zmes najrazličnejših slogov – od R&B-ja, soula, hip hopa, trapa, popa in vse do bluesa, rocka, gospela, alternative vložkov, popevke in celo countryja. Lemonade zveni otožno, temačno, upočasnjeno, hkrati pa vzneseno, svetlo in hipnotično. Beyoncé je s številčno ekipo zvenečih gostujočih izvajalcev in producentov (Kendrick Lamar, James Blake, The Weeknd, Jack White, André Benjamin, Patrick Brown, Antwan Patton, Ricky Anthony in številni drugi) uporabila najmodernejše in ponekod tudi zelo inovativne prijeme skladanja, aranžiranja in izvedbe in tudi vzorčke skladb tako različnih izvajalcev, kot so Led Zeppelin, King Crimson, Burt Bacharach / Isaac Hayes / Hooverphonic, OutKast, Yeah Yeah Yeahs, Andy Williams in še nekaterih. Vzorci so vzeti bolj kot kot dodatek in praktično nikoli kot temelj skladb.

Težko je verjeti, da bi Beyoncé takšno ekspresivnost, čutnost, intimnost in iskrenost odigrala. Gledano širše pa je 34-letna pevka ujeta v lastni pasti. Lemonade je namreč uperjen proti vsem tistim “pomembnim resnicam”, ki nam jih dnevno ponujajo razni rumeni in njim podobni mediji, prav tako je naperjen proti nestrpnosti in tistemu “ovca-potrošništvu”, ki ga imajo najraje velike glasbene korporacije. A, kot že rečeno, Beyoncé je ena tistih, ki so najbolj zaslužni, da je ta sistem, ki sproti briše spomin, vrednote in zgodovino, tako učinkovit in tudi zato zna Lemonade postati celo njen najbolj uspešen album. Album so torej kupili ljubitelji blagovne znamke Beyoncé in ne tisti, ki se še vedo, da umetnine ustvarjajo ljudje z občutki, hotenji in seveda nadarjenostjo. Vprašanje je torej, ali bo Beyoncé uspela prepričati kot ženska, avtorica, glasbenica in umetnica, če že hočete, in v koliki meri bodo ljudje sploh opazili moč njenih sporočil. Tako zastavljeni albumi so v šestdesetih in tudi desetletje ali dve kasneje sprožali gibanja, razprave, posnemanja in pripomogli k izoblikovanju novih miselnosti. Danes pa se je upravičeno bati, da ta izvrsten album, ne bo imel večjih učinkov od nekaj (resda fascinantnih) rekordov na lestvicah in v prodaji, pa čeprav bi na sceno moral prinesti še vse kaj drugega.

Karl Marx je vedno trdil, da bo do revolucije prišlo v najbolj razvitih državah, a ga je zgodovina neštetokrat postavila na laž. V primeru Beyoncé pa je od vseh pozabljen filozof imel še kako prav.
 

Whitesnake 12. julija Ljubljani
Kratke glasbene novice
 

Kiosk HmHm na: