Black Country Communion – BCCIV (2017)

TIP: Virtuozni hard rock za to tisočletje.

Black Country Communion, na papirju eno “najmočnejših” super-skupin zadnjega desetletja, sestavljajo sami virtuozi in legende. Pričakovanja od tovrstnih projektov so vedno zelo velika, le malokrat pa tovrstne skupine pokažejo ves svoj potencial. Tudi zgodba o Black Country Communion, ki so nastali leta 2009, se je odvijala v tej smeri.

Pevec in basist Glenn Hughes (Deep Purple, Trapeze, Black Sabbath, Hughes/Thrall, Phenomena, Gary Moore, Kings Of Chaos, California Breed …), bobnar Jason Bonham (Led Zeppelin, Foreigner, California Breed, The Circle …), Derek Sherinian (Dream Theater, Alice Cooper, Billy Idol, Sons Of Apollo, Planet X, Portnoy, Sheehan, MacAlpine, Sherinian (PSMS) …) in Joe Bonamassa, eden najboljših blues rock kitaristov in pevcev mlajše generacije, so izdali tri zelo dobre albume, potem pa je “udarila” druga (prva je pomanjkanje dobro napisanih skladb, op.) najpogostejša bolezen super-skupin, to je trk egov. Hughes in Bonamassa sta imela različne poglede na skupino. Že leta 2012 sta bila sprta do te mere, da sta skladbe za takratni album Afterglow pisala ločeno, daleč drug od drugega. Naslednje leto pa je skupina prenehala delovati.

Štiri leta kasneje se je skupina na pobudo Bonamasse, ki je rešil spor s Hughesom, spet zbrala in nedavno je bend objavil novi album z naslovom BCCIV, ki je njihov daleč najboljši do zdaj. Pozna se, da sta Hughes in Bonamassa tokrat skladbe pisala skupaj. In čeprav ostala člana tokrat prvič nista sodelovala pri pisanju, skladbe zvenijo izvrstno. Imajo jasno strukturo, so izjemno dramatične, dinamične in polne vsemogočih instrumentalnih presenečenj in zanimivih okraskov.

Tudi tokrat Black Country Communion izhajajo iz klasičnega, težjega in zahtevnejšega hard rocka, ki se je igral predvsem v sedemdesetih. Nove skladbe spomnijo tako na tisto bolj prefinjeno in melodično ameriško različico te zvrsti, kot tudi na tisto tršo in bolj robato angleško. Te zmagovite in brezčasne zvoke je bend na BCCIV zavil v izjemno dorečeno, nadvse kompaktno in precej posodobljeno formo. Kljub izrazito modernem zvenu imajo vse skladbe obilico starinskega sijaja in v marsikateri podrobnosti spomnijo na kakšen veliki trenutek zgodovine hard rocka. Že samo Bonhamovo vseskozi rohneče, “hrupno” in težko bobnanje spominja na način igranja njegova očeta Johna, legendarnega originalnega bobnarja Led Zeppelin. Reminiscenc na zlate čase hard rocka in njegove velike predstavnike je na tem albumu še mnogo, vendar niso nikjer v ospredju in ne “povozijo” precej izvirne zasnove skladb.

Seveda sta tu še tista neponovljiva virtuoznost in neverjetna lahkotnost njihovega igranja, s katerim ustvarjajo neverjetno energično in intenzivno glasbo. Hughes je nenadkriljiv basist, a tudi eden najboljših rock pevcev vseh časov, kar je pokazal že davno s fenomenalnim načinom, s katerim je predvsem v visokih legah “pokrival” pevca Davida Coverdalea v Deep Purple. Desetletja kasneje je njegov glas enako silovit in še bolj poln. Sherinian je izvrsten tako v tehnično zahtevnih progressive vložkih in solističih izletih, kot tudi takrat, ko zgolj polaga ali “barva”. Na kilometer se sliši, da je podkovan v vseh mogočih rockerskih okoljih. Precej mlajši Bonamassa pa ponovno dokazuje, da na nek drug način, a podobno kot Sherinian, obvlada zelo širok spekter rock žanrov, poleg tega pa ima blues v krvi. Na tem albumu je sprašil tudi nekaj presenetljivih solaž – tistih pravih, starih, hardrockerskih, z uvodom in zaključkom, ki naraščajo in imajo izjemno dramatičen tok. Tovrstnih solo točk danes ne slišite prav pogosto.

BCCIV je izvrsten album do najmanjše podrobnosti dorečenih in osredotočenih skladb, v katerih na drugi strani ne manjka navdiha in spontanosti. In vse to na virtuozni ravni, ki jemlje dih.

Ja, čisti hard rock tudi v novem tisočletju ponuja številne nove izrazne možnosti, še posebej če se ga lotijo asi, kakršni so zbrani v Black Country Communion.
 

Koncerti, festivali, prireditve
Monolitno heavy metalski novi singel Black Diamond
 

Kiosk HmHm na: