Black Reaper – Blood Moon Rising (2017)

TIP: Izjemno dorečen album nove slovenske thrash atrakcije.

Slovenski thrash je izmed vseh podzvrsti metala po idejah in kakovosti morda najbližje dogajanjem na evropski in svetovni sceni. Po legendarnih Sarcasm, Turbo in slogovno pestrejših Epidemic Zone in Interceptor, ki so orali slovensko thrash ledino, se že dokaj (pri)znanim današnjim borcem, kot so Panikk, Lintver in tudi Eruption, na sceni s svojim prvencem Blood Moon Rising zdaj pridružuje še mlada severnoprimorska skupina Black Reaper.

Bend prisega na prvinski, neposredni in precej navit thrash, v katerem je zaslediti prvine klasičnega evropskega in tudi ameriškega thrasha osemdesetih, kot tudi ravno pravo dozo nekaj modernejših, no, točneje rečeno, nekoliko novejših prijemov. Treba je vedeti, da thrash načeloma “ne prenese” kakšnih posebnih inovacij in pri vključevanju novih prvin je treba biti zelo previden. In na tej točki so se Black Reaper še posebej izkazali. Ravno v pravi meri tu in tam poskusijo s kakšnimi kitarskimi zvočnim zidovi ali ritmičnimi blasti, s katerimi se rahlo približajo kakšnemu doom ali na drugi strani death metal kotaljenju. Vendar so vse to zgolj okraski, s katerimi samo še navijajo svoje srdito in dobro “sfrizirano” thrash drvenje.

Poleg tega ima bend presenetljivo prepoznaven in definiran zvok, katerega posebnost je tudi vedno rahlo hrapav vokal, ki je velikokrat obarvan s kovinskimi in skoraj industrial (prostorskimi) efekti.

Za tako mlado skupino pa je naravnost fascinantno, da ima tako jasno, a hkrati tako napeto in dramatično zastavljene skladbe. Black Reaper, kot kak bend, ki ima za sabo že nekaj albumov, ne pokažejo vsega v vsaki skladbi, ampak energijo zelo funkcionalno dodajajo in odvzemajo (slednje je pri thrash bendih sila redko, op.). Tovrstne vložke vedno dodajo le tam, kjer je to potrebno, da bo učinek večji. Tudi razmerje med riffi in solo izleti in hitrejšimi in (malenkost, op.) počasnejšimi ritmi je izjemno.

Bend tudi vseskozi pazi na melodijo in tudi zato skladbe zvenijo ubijalsko udarno, a hkrati tudi zelo pristopno. In če k vsemu temu dodate še bombo neukročene mladostniške energije, potem slika o imenitnosti tega albuma postane še jasnejša.

Black Reaper so skupina z velikim potencialom, ki ima peklensko (in to ne samo mladostniško, op.) energijo in tudi izjemen občutek za prefinjenost. Vsekakor lahko od benda pričakujemo še marsikaj dobrega. Do takrat pa se butajte ob poslušanju tega izvrstnega thrash albuma.
 

Ghostface Killah iz Wu-Tang Clan 25. septembra v Ljubljani
Gušti: "Pogrešam pozitivno nagruvan komad z moškim vokalom."
 

Kiosk HmHm na: