Blink-182 – California (2016)

TIP: Zgolj kanček poceni uporništva danes zadostuje za velikanski uspeh.

Blink-182-California-(2016)

California, sedmi album kalifornijskih pop punkerjev Blink-182, je bil eden najbolj pričakovanih izdelkov letošnjega leta, za kar na prvi pogled sploh ni bilo pravega razloga. Bend je zamenjal pevca in kitarista Toma DeLongea – torej svoj zaščitni znak. Namesto njega je iz Alkaline Trio prišel Matt Skiba. Poleg tega je skupina na nekaj medlih prejšnjih albumih skoraj ukinila tisti energičen punk in ga začela prekomerno mešati s pop melodiko, komercialnimi produkcijskimi prijemi in lahkotnim ameriškim modernim (pop) rockom. Kakšnega hudega glasbenega presežka tako tudi na tem albumu ni bilo pričakovati.

Pričakovanje je bilo v bistvu drugje. Občinstvo je čakalo, kaj bo bend s tem albumu sporočil. Rock scena, še posebej tista glavna, je danes takšna, da predvsem sodobni komercialni rock bendi nimajo kaj povedati. Blink-182 so tu izjema, karkoli so že počeli v svoji karieri, vedno so imeli neko držo in mnenje, čeprav slednje ni bilo nikoli kdo ve kako poglobljeno.

Blink-182 se tudi na California držijo besedil o problemih odraščanja, mladostniških tegobah, alkoholizmu in čakanju vikenda, ko bo žur. Ja, taisti bend, ki je pred šestnajstimi leti tulil “What’s My Age Again?” in v videospotu za to skladbo gol tekal po ulicah Los Angelesa, se še naprej obnaša, kot da jih ima sedemnajst in kot da med tem ni postal ena najpopularnejših rock institucij na svetu. In ravno tu nekje se skriva trik. Današnji najstniki skozi glasbo, še posebej skozi rock, ne znajo ali nočejo izraziti svojega počutja, zato jim ga razlagajo štiridesetletniki. Treba je priznati, da Blink-182 to počno srčno in nekje na ravni povprečnega najstnika. Pa še njihovi starejši oboževalci se bodo ob tem albumu zlahka spomnili svojih “uporniških let”.

Bend torej pridno izkorišča dejstvo, da daleč naokoli na glavni sceni ni nikogar, ki bi imel kaj povedati. Drugače si je težko razložiti velikanski uspeh tega albuma, s katerim so Blink-182 prekinili devettedensko vladavino rap R&B zvezdnika Drakea na vrhu ameriške lestvice albumov. To je šele njihov drugi No. 1 v ZDA, nanj so Blink-182 čakali kar 15 let. California pa je tudi prvi album, s katerim so osvojili vrh britanske lestvice. Prvi so tudi na Češkem in v Kanadi.

Že malo drže, pa naj bo le-ta pristna ali ne, v današnjih časih očitno zadostuje. Glasbeno je California namreč siromašen pop rock izdelek, na katerem bend še naprej ukinja svoj značilni punk zven in ga nadomešča s še bolj komercialnimi aranžmaji, do bolečine prečiščeno produkcijo in “sumljivo” pop nastrojenimi aranžmaji. Včasih se trio sicer za trenutek še spusti z verige, ampak to je “bolj za občinstvo”, kot pa, da bi si to člani v resnici želeli.

Vsekakor je skrajni čas, da se končno spet pojavi nekdo, ki bo pometel s takšno predvidljivo korporativno držo, ki jo demonstrirajo Blink-182 na tem albumu. Obstaja pa velika bojazen, da ta čas ne bo prišel prav kmalu.
 

Najnovejše z glasbene scene
El Kachon - Svet dovoljenih laži (2016)
 

Kiosk HmHm na: