Body Count – Bloodlust (2017)

TIP: Če ne gre z besedami, se (če znaš) vedno da z glasbo.

Večina tistega, zaradi česar so losangeleški rap metalurgi Body Count na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja postali ameriški državni sovražnik številka ena in celo tema takratnega ameriškega predsednika Busha starejšega, je četrt stoletja kasneje postalo nekaj vsakdanjega, nekaj splošno sprejemljivega. Saj ne, da so se stvari, nad katerimi so besneli Body Count, kaj popravile. Prav nasprotno, policijsko nasilje je danes v ZDA hujše kot kdajkoli prej, rasno razlikovanje še večje, o lažnivih politikih v času zdajšnjega tamkajšnjega predsednika ni potrebno izgubljati besed, in tudi življenje v getih in nasploh na ameriških ulicah je v času strelskih pohodov prej slabše kot kaj boljše. Svoje pa so v tem obdobju naredili krvi željni in mrhovinarji infotainment šovov, ki so resne družbene teme spremenili v spektakel in resničnostni šov in predvsem mlajše generacije otopili do te mere, da le-te sploh ne reagirajo več.

Body Count in njihov kolovodja Ice-T kljub tej apatiji tudi na svojem šestem Bloodlust vsebinsko ne popuščajo. Še vedno odpirajo zgoraj omenjene teme, besnijo nad situacijo in tokrat posebej opozarjajo na odnos bogatih do revnih. Prvič tudi resneje govorijo o nevarnosti državljanske vojne v ZDA, ki lahko izbruhne zaradi vsega tega. Poleg tega opozarjajo na to, da imajo slo po krvi v sebi zelo različni ljudje.

Čeprav je Bloodlust idejno morda celo najbolj dorečen album Body Count in poleg razvpitega istoimenskega prvenca verjetno tudi njihov vsebinsko najbolj besen album, je bilo Ice-T-ju jasno, da samo s svojimi sporočili, pa naj bodo le-ta še tako kritična in upravičena, ne bo kaj dosti dosegel. Pravilno pa je tudi ugotovil, da lahko želeni učinek doseže s primerno šokantno in pretresljivo glasbo.

Body Count so tako na Bloolust črtali praktično vse prijetneje zveneče klasične heavy metal pasaže, tudi hip hop in funkoidno ritmiko. Nove skladbe so opremili z brutalnimi thrash metal podlagami in surovimi, več ali manj na prvo odigranimi ritmi. Tista zanje značilna občasna podivjana groove metal nažiganja pa so še navili. Na treh skladbah so jim pomagali tudi trije zvezdniki super-težke metalurgije. Dave Mustaine iz Megadeth, Max Cavalera (Soulfly, Cavalera Conspiracy, Killer Be Killed in ex Sepultura) in Randy Blythe iz Lamb Of God so vsak na svoj način dodali še nekaj k uničujoči udarnosti tega albuma. Ice-T pa je (za vsak primer) zrecitiral malo predavanje o tem, kako on vidi nastanek heavy metala in ekstremne glasbe in se posebej zahvalil Black Sabbath in Suicidal Tendencies. Nato pa band odpili svojo različico klasikov thrash velikanov Slayer Raining Blood in Postmortem.

Body Count so v svoji nameri, da udarijo s samo glasbo popolnoma uspeli. Skladbe namreč butajo, sekajo, lomijo, rušijo, pokajo … in so kot nekakšna klofuta, ki zdrami in skoraj prisili k poslušanju.

Čeprav je Ice-T velika TV in filmska zvezda in je že davno pobegnil iz geta v zavetje razkošnih hollywoodskih vil, mu jasnega vpogleda v realnost, odločnosti in osredotočenosti na resnične probleme, kot tudi iskrenosti same glasbe ne gre oporekati.

Zdajšnja zasedba (kar trije ustanovni člani benda so že nekaj let mrtvi, op.) Body Count je v življenjski formi. Bloodlust pa je po dolgem času spet en odmeven, zelo izviren in nadstandardno kakovosten album s tiste bolj skrajne (crossover, metal, rapcore, rap metal …) scene.
 

Kratke novice, april 2017
Žan Serčič je konkretno posodobil svoj glasbeni slog
 

Kiosk HmHm na: