Bon Jovi – This House Is Not For Sale (2016)

TIP: Zavestna odločitev za zlato sredino.

bon-jovi-this-house-is-not-for-sale-2016

Po katastrofalnem lanskem izdelku Burning Bridges, ki mu po novem še album ne smemo več reči, ker naj bi bila to plošča za fane in zadnja obveznost skupine do prejšnje založbe, so Bon Jovi ponovno strnili vrste in se vrnili na glavni tir. Ustanovni kitarist Richie Sambora je zdaj preteklosti. Šef Jon Bon Jovi se je odločil, da bosta nova stalna člana postala kitarist Phil X in dolgoletni najeti basist Hugh McDonald. Utopično bi bilo pričakovati, da bi imela takoj “polna pooblastila”. Bon Jovi so eden največjih bendov našega časa in eni največjih koncertnih zaslužkarjev in preprosto bi bilo preveč prenesti preveliko odgovornost na “novinca”. Vse niti na novem albumu This House Is Not For Sale tako prvič čisto sam drži v rokah Jon, ki se je po takšnih in drugačnih kvazi country izletih končno odločil, da bo posnel pravi rock album.

Po uvodnih singlih, naslovni skladbi in odlični Knockout, ki je nekakšnem odgovor na to, kako bi zvenel njihov prvi hit Runaway danes, bi človek pričakoval, da se je bend, kot je napovedoval Jon, vrnil k hard rocku, če že ne kar heavy metalu, vendar temu ni tako. Na albumu, namreč prevladujejo lahkotnejše (easy) rock skladbe, zavite v malce sodobnejšo preobleko, in seveda balade, ki pa so precej bolj pop rock folky, kot pa rock.

Tako tokrat vse stoji na Jonovem petju in njegovem vedno poštenem, rahlo patetičnem, a nadvse prepričljivem podajanju. Tako v večini skladb ni kakšnih posebnih solističnih vložkov, instrumentalnih dodatkov ali močnih riffov. Na tej točki se velikokrat sliši, da ni Sambore, ki je skladbam znal oziroma smel dodati določen osebni pečat, bodisi da je bil to drugačen zvok, kak vložek, okrasek, poudarek ali pa je stvar zgolj odigral malce drugače. In prav te zvočne in deloma tudi slogovne izrazitosti na tem albumu kronično primanjkuje. Poleg omenjenih singlov je na albumu zgolj še ena malce bolj razgibana skladba. Born Again Tomorrow ima zanimiv vložek, v katerem se bend, resda zelo na daljavo, spogledovanje z rockersko oziroma pop melodiko, ki je nastala v tem desetletju. Na razširjeni izdaji pa najdete izjemno skladbo We Don’t Run, energični moderni hard rock rušilec, ki kaže, da Bon Jovi še znajo usekati, če le to hočejo.

Bon Jovi na This House Is Not For Sale niso izgubili kompasa, kot bi se morda dalo razbrati iz tega zapisa. Da ostanejo v varnem zavetju sredinskega, tipično ameriškega korporativnega rocka in da vse stavijo na karizmo Jona Bon Jovija, je bila zavestna odločitev. Bend je zelo občutljiv organizem, ki potrebuje veliko pozornosti in počasi raste. Bon Jovi so s tem albumom začeli neko novo in predvsem drugačno poglavje in v tej luči je treba sprejeti ta album.
 

Mlada kantavtorica Ditka in legendarni literat Feri Lainšček združila moči
Umrl je Leonard Cohen
 

Kiosk HmHm na: