Britof – Britof (2017)

TIP: Blišč in in spektakularnost, ki ju lahko da le pristna podzemna metalurgja.

Britof iz Slovenj Gradca so še en naš izvrstni novi bend, ki je svetlobna leta daleč od zaostalih in vase zagledanih vzorcev, v katerih je zadnje desetletje ali celo več ujet tisti prevladujoči del slovenske rock produkcije. Namesto tega Britof izhajajo iz tistega, od večine glasbene javnosti na žalost še vedno dobro skritega, a nadvse vznemirljivega in nemirnega utripa sobnega podzemnega rocka najtežje kategorije, v katerem se marsikdo preizkusi (govora je seveda tudi o tujih izvajalcih, op.), a večina ne preživi niti ene runde, kaj šele da dočaka prvi album.

No, Britof s tem nimajo nikakršnih težav. Čeprav zvenijo nadvse spontano in navidez skoraj demolirano, imajo do skrajnosti razvito logiko pogubnega, ultra-težkega in sila efektnega rock ’n’ rolla, ki lahko nastane samo v triu, in še to pod pogojem, da se v njem najdejo pravi obitki. V to peklensko in nadvse vnetljivo kemijo pa bend vključuje marsikateri žanr, od pregretega in eksplozivnega stoner rocka, do obisti upočasnjenega dooma, “prekomerno vlažne” buldožersko tektonske sludge metalurgije, pa vse do bolj klasičnih, a zato nič manj skrajnih elementov, kot so do kosti oguljen starinski heavy metal, razbesnjeni visokooktanski nitro rock ’ n’ roll, nostalgično zveneč, a zelo brutalen hard rock in tudi neukročeni garažni kitarski rock.

Posebnost Britof je tudi, da vse te prvine v skladbah nizajo s suspenzom, ki jim ga lahko zavidajo tudi najboljši progressive bandi. Kljub vsem probratom pa srdita intenzivnost in ubijalski metalurški zven nista niti trenutek pod vprašajem. Navkljub temu, da bend hodi po samem robu skrajnosti in da so minimalistična besedila brutalno realistična in rahlo satanistično obarvana oziroma počrnjena, so skladbe dovršene, kompaktne, polne sijajnih riffov in solističnih pasaž, jasnih in čistih vokalnih linij in tudi melodijsko so izjemno privlačne, tako da je njihov napad (kljub vsemu) nadvse prijeten.

Britof z nezgrešljivim garažnim pristopom na zelo samosvoj in sila atraktiven način rijejo globoko v podzemlju sodobne rock metalurgije. So odpadniški in daleč strani od blišča prevladujočih komercialnih dodajanj. In prav zaradi te srditosti, strahovite neposrednosti, brutalne prvinskosti (snemali so praktično vsi naenkrat, brez večjih dodatnih nasnemavanj, op) pa premorejo več blišča in spektakularnosti od večine tistih predvidljivih, po enakem kalupu narejenih korpo-komercialnih akterjev “tam zgoraj”.

Vprašanje ostaja enako kot pri večini tovrstnih in sila redkih biserov. Jim boste dali priložnost oziroma, si upate?
 

Silvija Starčević, odlična predstavnica nove generacije hrvaških rockeric
Umrl je Chester Bennington, pevec Linkin Park
 

Kiosk HmHm na: