Christina Aguilera – Liberation (2018)

TIP: Ko poslušalci začutijo, da niso v prvem planu, se stvari začnejo zapletati.

Dejstvo je, da je Christina Aguilera ena izmed petih najboljših pop pevk tega tisočletja in ena redkih pravih naslednic pevskih div, kot sta Whitney Houston in Mariah Carey. Vendar se zdi, da je Christina edina, ki ni povsem prepričana o tem. Namreč, s praktično vsakim albumom se je – treba je opozoriti, da nadvse prepričljivo – preizkusila v kakšnem drugem podžanru popa, kar nekateri razlagajo kot odliko, da nikoli ne igra na sigurno, drugi pa, da nima prave izrazne kontinuitete. Kakorkoli, Christina je v svoji karieri pela že vse mogoče, od dance popa, teen popa, retro popa, božičnih pesmi, pop rocka do vokalnega jazza in swinga, soula, R&B-ja in še česa.

Na njenem novem, osmem albumu Liberation, ki je njen prvi po šestih letih, sta ponovno v ospredju zgodba o njeni “čustveni osvoboditvi” in tista pretirana želja, da celemu svetu pokaže, da je, kot sama temu pravi, “resnična” pevka. Kot da svet tega ne bi vedel. Nove skladbe imajo izrazito dikcijo najsodobnejšega R&B-ja in soula, na albumu pa je tudi nekaj moderno zatolčenega retro funka, psevdo reaggeja, t(rapa) in pikica sodobne elektronike. Ritmika večine skladb je težka in raje malce upočasnjena, strukture pa so kljub pretežno modno minimalističnim aranžmajem zelo težke.V celoti pa vse skupaj zveni, kot da si je Christina izbrala najtežjo zahtevnostno stopnjo samo zato, da bi še enkrat očarala s svojo brezhibno tehniko. Liberation je tehnično sijajen album. Pravzaprav je tovrstno tako popoln, da kar boli.

Ampak še posebej v popu za uspeh šteje še vse kaj drugega. Kljub spektakularnim nastavkom, zvezdniškim avtorjem (Anderson Paak, Kanye West, Che Pope, Mike Dean, Tayla Parx) in sijajnim gostom (Demi Lovato, Keida, Shenseea, GoldLink, Ty Dolla Sign, 2 Chainz, XNDA) v celoti na albumu manjka iskrenosti, spontanosti, vedrine, nepredvidljivosti in tudi lahkotnosti malo bolj intenzivnega groova. Rockyjev trener bi rekel, da v novih skladbah ni “tistega pogleda tigra”, tiste neizmerne želje ustvariti vibracjo, ki premakne, in zaradi katere skladba postane uspešnica. Christina kot gostja na skladbah drugih avtorjev zveni drugače. Super-uspešnica Moves Like Jagger od Maroon 5, na kateri je gostovala Christina, je najboljši primer tega, kako morata z roko v roki iti spektakularna (vokalna) izvedba in tista pozitivna odločnost (ki se kako sliši, op.), da skladba mora postati uspešnica.

Liberation je kljub zavidljivemu ekvivalentu 68.000 fizičnim prodanim primerkom v prvem tednu in le nekaj tisočim v naslednjem v ZDA že označen kot neuspeh, še posebej zato, ker album ni prišel med prvih pet. Christina pa se že brani, da ni lovka na uvrstitve, in da je “prava” pevka, ki ima rada izzive, in da niti slučajno ne misli celo življenje peti samo balad. Glede na to, da sta na Libertion dejansko dve baladi, ki bo ob malce drugačni izvedbeni drži lahko postali veliki uspešnici, je Christina točno vedela, kam se je podala. Kakovost, ki je na tem albumu ne manjka, ni nujno razlog dobre prodaje, a vendar skoraj zmeraj občinstvo nagradi izvajalca, ki se posveti bolj njim kot sebi. Na tej točki pa je Christina na tem albumu ostala nekje vmes.
 

Kitarist Jure Golobič dobil še eno veliko mednarodno priznanje
Umrl je Sandi Maver
 

Kiosk HmHm na: