Coldplay – A Head Full Of Dreams (2015)

TIP: Pogubno prijeten nadžanrski high-tech.

Coldplay---A-Head-Full-Of-Dreams-(2015)-400

Coldplay, eden največjih bendov tega trenutka, niso posneli disco albuma, kot so obljubljali. Vroči afro disco signle Adventure Of A Lifetime, ki je, mimogrede, z naskokom najboljša skladba albuma, če ste seveda malo odprte glave, je največ, kar je boste dobili od te “grožnje”. So pa Coldplay na tem albumu definitivno opustili ambicijo, da bi postali novi U2, kot tudi da bi za vedno ostali v vodah indie rocka. Na albumu sicer ne manjka nekaj dobrih indie pop oziroma indie rock skladb, ki se jih tudi irski velikani ne bi sramovali, vendar je celotno sporočilo tega albuma povsem drugje. Coldplay so na tem albumu, ki naj bi bil po nekaterih informacijah njihov zadnji, v ospredje postavili povsem druge prioritete, predvsem žanrsko svobodo, skladanje in produkcijo. Tako so produkcijo ustvarjanja pompoznih zvočnih zidov, ki so jo začeli z Brianom Enom, na tej plošči izpilili do popolnosti. V skladateljske sposobnosti šefa Chrisa Martina tudi na tem albumu ne gre dvomiti niti v eni skladbi. Produkcija, pri kateri je s svojimi nenavadnimi zvočnimi posegi pomagal tudi vsestranski norveški duet Stargate, pa je naravnost spektakularna in predvsem nadvse prijetna, kar je pri tovrstnih eksperimentiranjih prej izjema kot pravilo. Pri vsem tem pa Coldplay niso vztrajali pri indie, da ne napišemo ravno rock, vzorcih, ampak so se na zamero mnogih (kot kažejo reakcije občinstva in nekaterih kritikov) predrzno obrnili k skrajno sodobni pop skladnji, ki so ji tu in tam, v bistvu bolj zato, da ohranijo svojo identiteto iz preteklosti, dodali nekaj tiste zanje značilne klavirske komorne mistike in nikoli preveč agresivnih kitarskih indie paranj. In v tem res spektakularno in prijetno zvenečem zvočnem okolju tudi pisana druščina gostov Beyoncé, Noel Gallagher, Tove Lo, Khatia Buniatishvili, Merry Clayton, Barack Obama in Martinova bivša in zdajšnja spremljevalka sploh ne zvenijo kot nekaj posebnega ali nasilno umeščenega.

A Head Full Of Dreams sproža kar nekaj vprašanj. Definitivno je to skrajno dovršen in tržno izjemno zanimiv in dorečen izdelek, ki samo zaradi Adelinega albuma 25 ni osvojil vrhov vseh pomembnih svetovnih lestvic. Za razliko od podobno usmerjenih komercialnih izdelkov in tudi “njegovega krvnika” ima A Head Full Of Dreams globino, sporočilnost, težo, vsebino in trajn(ejš)o vrednost. S stališča založnikov je to naravnost idealen produkt, ki združuje visoko tržno vrednost in čisto umetniško ambicijo. Po drugi strani pa je album sprožil tudi precejšnjo zamero, kajti o kakšni zavezanosti rocku na tej plošči ni govora. In morda še zadnja velika dilema, če je to res zadnja plošča skupine, potem si Martin ni mogel narediti boljše podlage za solistično kariero.

Ne glede a vse, pred vami je nadvse prijetna, barvita, poslušljiva in spektakularno narejena plošča, ki morda najbolje od vseh letošnjih odraža utrip in tudi trende tega glasbenega trenutka.

Umrl je Lemmy iz Motörhead
Kitarist Led Zeppelin Jimmy Page se vrača na odre
 

Kiosk HmHm na: