David Byrne – American Utopia (2018)

TIP: Še vedno v elementu, nekoliko drugačnem, a nič manj vznemirljivem.

David Byrne je eden največjih, najbolj drznih in inovativnih indie alternative avtorjev vseh časov. S svojo skupino Talking Heads, ki je bila vitalni del slovite newyorške novovalovske scene sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je povzdignil “drugačno” rock izraznost na raven, kakršne do tedaj ni bilo slišati. Še posebej v obdobju, kot je z njo sodeloval producent in glasbeniki Brian Eno, je skupina je porušila številne meje. V tistem obdobju so Talking Heads izdali nekaj najbolj avantgardnih in inovativnih albumov, ki še danes ostajajo nepreseženi skoraj v vsem. Byrne in Eno pa sta 1891 “zagrešila” tudi album My Life in the Bush of Ghost, ki je eden najbolj avantgardnih funk, indie rock, worldbeat, etno, eksperimentalnih elektronskih albumov vseh časov.

Kot solist je Byrne sodeloval s številnimi glasbeniki. Na solo albumih pa se je začel še bolj posvečati multimedijskim projektom, gledališki glasbi in tudi naprednemu popu. Poglabljal se je tudi v brazilsko, kubansko, špansko in nasploh latino glasbo, pa v world pop, za katerega nastanek tudi sam nosi precej zaslug. Tu in tam se je lotil tudi indie rocka. Vse to pa je postavljal v bolj pripovedna, kantavtorska okolja.

American Utopia je njegov enajsti samostojni album in prvi po letu 2004, ko je izdal odlični Grown Backwards. Glasba novega albuma je postavljena v širši koncept in je del multimedijskega projekta Reasons to Be Cheerful, naslovljenega po odlični skladbi, ki jo je 1979 izvajal še en zelo zanimiv, a danes žal vse preveč pozabljeni avtor Ian Dury. Namen projekta je zbiranje zgodb, ki v tem, proti propadu drvečemu svetu, podžganemu z nenehnim ideološkim prepričevanjem, spomnijo na pozitivne stvari okoli nas.

Na American Utopia Byrne s svojo neuničljivo močjo pripovedovanja prepriča, da je utopija možna tudi v teh časih. Pri tem pa s tisto svojo (nekdaj) značilno paranoično natančnostjo in posluhom za drobne stvari okoli nas ošvrkne marsikateri današnji miselni vzorec in marsikatero “pridobitev” današnjega časa. In Byrne je resnično prepričljiv. Nenazadnje imamo opravka s človekom, ki je šel na turnejo, na kateri je govoril o svoji ljubezni do programa PowerPoint, kot tudi kako ga uporabiti kot umetniško sredstvo. In turneja je uspela.

Zgodbe, ki spomnijo, da sveta še ni konec, spremlja eklektična, nevsakdanja in artistična glasba, ki je klub svoji zahtevnosti zelo poslušljiva, prijetna, pozitivna in vznesena. Tudi na tem albumu sodeluje Eno. Dvojec tudi v teh manj skrajno postavljenih skladbah odlično funkcionira. Byrne spomni na skoraj vsa obdobja svojega ustvarjanja. Skladbe nihajo od tistih malce odbitih in zakrivljenih new wave ekstravaganc, pregretih, angažiranih funk projektilov, multi-žanrskega avantgardnega art popa, ambientalnih eksperimentov in prikritih world vdorov pa vse do boj intimnih alt-kantavtorskih skladb in tudi tistih bolj pripovednih, ki so po vzdušju in izraznosti še najbližje gledališkim songom. Imenitnost same godbe še poudarjajo barviti, bogati in po večini precej elektronsko zastavljeni aranžmaji, Enove zvočne ekshibicije in zelo moderna produkcija.

American Utopia je eden Byrneovih najmanj radikalnih albumov in tudi slogovno je precej odprt, vendar je kljub temu dorečen in vsekakor dovolj plasten in nevsakdanji, da ga je že zato vredno preveriti.

PS: American Utopia je album, s katerim je Byrne v vsej svoji karieri dosegel daleč največji uspeh na lestvicah, še posebej na ameriški, kjer je s ključnimi albumi Talking Heads dosegal rekordno nizke, naravnost smešne prodajne številke.
 

Umrl je Avicii, kralj komercialnega EDM-a
Le Serpentine: nova skladba in napoved albuma
 

Kiosk HmHm na: