David Gilmour – Live At Pompeii (2017)

TIP: Koncertna perfekcija in dve bombi Pink Floyd magije.

Velikan kitare David Gilmour se je v okviru turneje, na kateri je predstavljal svoj zadnji album Rattle That Lock, lani vrnil v Pompeje, kjer je leta 1972 kot član legendarnih Pink Floyd krojil zgodovino. Bend je v tamkajšnjem amfiteatru posnel večino glasbe za revolucionarni koncertni film Pink Floyd: Live at Pompeii. Na koncertih ni bilo občinstva. Le nekaj otrok, ki so se pretihotapili na prizorišče, je lahko opazovalo dogajanje od daleč. To je bil verjetno prvi večpredstavnostni glasbeni projekt.

Takšnih revolucij na tej Gilmourjevi turneji seveda ni bilo za pričakovati. Glede na to, da je po tridesetletnem vodenju Pink Floyd lani dokončno oznanil, da je z njimi konec, tudi ni bilo jasno, koliko skladb te legendarne skupine bo igral na turneji, niti v kakšni različici jih bo predstavil. No, nazadnje se je za fane izteklo na najboljši možni način. Na Live At Pompeii večino repertoarja sestavljajo skladbe Pink Floyd, tudi tiste “največje” iz sedemdesetih, dodana pa je še peščica zares najboljših Gilmourjevih solističnih skladb.

Gilmourjev album Live At Pompeii je sijajen koncertni posnetek (z občinstvom, seveda, op.), na katerem vsakomur hitro postane jasno, zakaj Gilmour velja za enega najboljših kitaristov in predvsem najvplivnejših glasbenikov vseh časov, pa čeprav ni niti najhitrejši kitarist na svetu, niti ni tehnično kdove kako podkovan pevec. Ima pa neponovljiv občutek za ton, dramaturgijo skladbe, podajanje in tudi za zvok, poleg tega pa je še izvrsten skladatelj.

V prvem delu koncerta nekako prevladuje tista boj sredinska easy rock vibracija in prefinjen (kant)avtorski, “folky” komorni pečat Gilmourjevih solističnih izdelkov. Izvedba je spektakularna in praktično perfektna. Tudi nekateri veliki klasiki Pink Floyd so odigrani v bolj sredinski maniri. The Great Gig In The Sky pa je podobno kot na zadnji turneji Pink Floyd The Division Bell leta 1994 spremenjena v vokalno ekshibicijo spremljevalnih pevcev. Razelektrena, na akustičnih kitarah in klavirju temelječa “balada velikanka” Wish You Were Here pa je (bolj kot posvetilu prijatelju, op.) postala podlaga za vzneseno skupinsko petje vseh prisotnih v amfiteatru.

Po skoraj uri koncerta sledi klasik Money, ki ima bistveno več tiste nepozabne in neponovljive progressive energije Pink Floyd in spontanosti sedemdesetih. Nato sledita še dve skladbi, ki sta brezhibno izvedeni, a ponovno bližje Gilmourjevem zvoku iz solističnih časov. In ravno ko po prvih enajstih skladbah človek nekako začenja strnjevati vtise, da ima pred seboj nadstandardno dober koncertni album velikega solista, ki je bil član še veliko večjega benda, pa Gilmour in druščina izvrstnih glasbenikov udarijo z One Of These Days, eno najboljših in najbolj magičnih instrumentalnih rock skladb vseh časov, ki so jo Pink Floyd v Pompejih izvajali tudi leta 1972, in vse se v hipu zavrti nazaj, kot bi slišal Pink Floyd v najboljših časih. Gilmour je končno poprijel za tisto “njegovo pravo, sonično” električno kitaro in tudi v odličnem solističnem delu se je z nekaj izvrstnimi dodatki držal originalne linije in kot za šalo vrnil magijo svoje nekdanje skupine. Škoda, ker je po tej skladbi potrebno zamenjati CD, saj sledi podobno intenzivna in veličastna izvedba še ene brezčasne, prvih pet delov epske Shine On You Crazy Diamond.

Večino skladb, ki sledijo, povezujeta zvok in slog, ki so ju Pink Foyd gojili v svojem zadnjem obdobju, ko je po odhodu Rogerja Watersa vodenje benda prevzel Gilmour. Tudi v teh precej posodobljenih, bolj sredinskih in manj radikalnih okoljih so bili Pink Floyd nekaj posebnega in neponovljivega in veliko te magije boste slišali tudi na tem albumu.

Poldrugo uro dolg zvočni zapis končuje še en briljantno pinkfloydovsko zveneč paket skladb, v katerem sta dve novejši (Sorrow in Run Like Hel) in dve starejši (Time / Breathe (Reprise) in Comfortably Numb).

Live At Pompeii ima vse, kar krasi pravi koncertni album. Igranje je spektakularno, skladbe so popolne, vzdušje odlično in zvok izvrsten. Poleg tega je Gilmour vsaj dvakrat na čudovit način oživil vso magijo Pink Floyd in je pri tem ni zlorabil ali banaliziral. Skratka, Live At Pompeii je izvrsten koncertni album, ob katerem boste zadovoljil tako tisti, ki velikega kitarista in njegovo veliko skupino šele spoznavate, kot tudi tisti, ki Pink Floyd poznate do obisti in uživate ob primerjanju izvedb in tako kot v starih časih iščete še kakšne neodkrite ali nove dodatke v skladbah.
 

Alja Krušič postaja sinonim za kakovostni SLO pop
Prvenec odličnih kitarskih alt-novorockerjev The Margins izide 9. novembra
 

Kiosk HmHm na: