David Gilmour – Rattle That Lock (2015)

TIP: Super zvok, nekaj Pink Floyd nostalgije in ena top skladba.

Gilmour300

Ob odličnem, dramatično ambientalnem kitarskem instrumentalu in še boljši naslovni skladbi, ki je pravi groovy easy rock biser, bi človek pomislil, da se je David Gilmour, kitarist, občasni glavni vokalist in desetletja edini originalni član Pink Floyd, znebil bremena veličastne preteklosti enega najbolj cenjenih bendov vseh časov. No, v nekaj naslednjih skladbah se zadeve drastično spremenijo in Gilmour skozi rahlo rockerske ali bolj baladno progressive skladbe poskuša pokazati, da boste pri njem še vedno dobili največ pinkfloydovske zvočnosti in ugodja. Glasbeno veliki kitarist marsikje spomni na ta ali oni veliki trenutek njegovega benda, vendar dlje od tega preprosto ne more, pa ne po svoji krivdi. Zdaj so drugi časi, v katerih ni več prostora za religiozna raziskovanja vsakega tona in pomena vsake besede. Skladbe se tematsko navezujejo na Miltonov Izgubljeni raj, kar vse skupaj še oteži možnost istovetenja in načina razmišljanja, ki sta ga skozi prefinjeno družbeno angažirano metaforo omogočala floydovska albuma, kot sta bila na primer The Wall ali Animals.

Po nečem pa Rattle That Lock nedvomno nadaljuje tradicijo Pink Floyd. To sta zvok in natančna produkcija. Ob tej plošči bi se bi vsak pravi avdiofil moral zjokati od sreče. Produkcija je kristalno čista in zvok povsem naraven, seveda je to deloma tudi posledica brezhibnih aranžmajev, po katerih so sloveli tudi Pink Floyd.

Rattle That Lock je zelo dobra plošča, ki ima ravno pravšnjo mero raziskovalnega in na drugi strani, recimo temu, bolj komercialnega naboja. Z drugimi besedami, nostalgiki, ki so na ta album čakali skoraj desetletje, bodo uživali, mlajšim pa tudi ne bi škodilo, da slišijo, zakaj je tisti občutek iz “stare šole” še vedno nepremagljiv in superioren.

Jure Ivanušič: Več kot glasba, več kot gledališče
Buldogi: "Čeprou smo pank legende, noben nas ne pozna."
 

Kiosk HmHm na: