David Guetta – 7 (2018)

TIP: Nekoč je bil drzen ustvarjalec, zdaj je zgolj opazovalec.

Avicii in David Guetta sta verjetno najbolj zaslužna za to, da se je termin DJ oziroma producent uveljavil kot izraz za novodobni način skladanja, kot tudi da so sekvencer, računalnik in mešalna miza novi pripomočki, ki so pri skladanju nadomestili klavir ali kitaro.

Guetta je poleg tega s številnimi dueti z največjimi pop zvezdniki v sredinskem popu dokončno uveljavil house, underground elektroniko, nu-disco in french touch. Zaradi načina, kako je združeval vročično plesno elektroniko in nalezljivi pop, je postal tudi svojevrstni guru, s katerim so želeli sodelovati vsi, tudi tisti največji. In Guetta je predvsem zadnje desetletje, točneje od albuma One Love iz leta 2009 nasuval hit za hitom in postal standard kakovostnega popa in dobre komercialne plesne zabave, kot tudi gigantska koncertna atrakcija.

No, na njegovem najnovejšem albumu 7 pa se je ta tok povsem ustavil. Guetta je album razdelil na dva dela. Na prvi CD je uvrstil svojih osem zadnjih hit singlov, ki jih je izdajal od lanskega junija naprej, zraven pa je dodal še sedem skladb. Za izvedbo vseh je ponovno zbral fantastično ekipo gostov, katerih imena je vredno zapisati, saj na toliko blišča in kakovostni ne enem mestu verjetno še dolgo ne boste naleteli. V skladbah so sodelovali: Sia, Bebe Rexha, Nicki Minaj, Martin Garrix, Anne-Marie, Faouzia, Madison Beer, Charli XCX, French Montana, J Balvin, Jason Derulo, Willy William, Saweetie, Justin Bieber, Jess Glynne, Lil Uzi Vert, G-Eazy, Mally Mall, Delilah Montagu, Ava Max in CeCe Rogers.

Žal pa se je Guetta na 7 zgolj ozrl naokoli in uporabil nekaj tistih najznačilnejših smernic na sceni. Pregrete dance ekstravagance je z izjemo treh, štirih skladb zamenjal brezobličen elektronski pop, ki za razliko od tistega s prejšnjih albumov, za povrh še pošteno caplja za trendi. Tako je na albumu kopica precej cenene elektronike, kar nekaj sodobnega kičastega latina, nekaj kvazi rapa, nekaj kvazi EDM-ovsko plesnih skladb in obilo dolgočasnega popevkarsko lahkotnega novodobnega popa. Poleg tega na tem CD-ju ni niti ene poštene dance ali house skladbe in pravzaprav čisto nič za plesat! Le tri, štiri skladbe imajo nekaj tiste pop dinamičnosti in žanrskega poigravanja, s katerim je Guetta v preteklosti plenil in zmagoval.

Morda še hujše presenečenje je sam zvok novih skladb, v katerih prevladujejo brezbarvni in kar malce zastareli zvoki sintetizatorjev in precej medlo posneti beati, kar je daleč od tistega inovativnega zvočna blišča Guettinih prejšnjih albumov. Skratka, Guetta se je na tem CD-ju odmaknil o vsega, kar je uvedel v pop.

Zato je, verjetno da bi nekako pokazal, da je še zmeraj v klubski, elektronski in plesni sceni, albumu dodal še drugi CD. Na njem je mixtape seta, ki ga je naredil pod psevdonimom Jack Back. V teh ne preveč zahtevnih, a izrazito house nastrojenih skladbah pa je kar precej njegovega nekdanjega groova in tudi tiste DJ energije, s katero Guetta navdušuje na koncertih in predvsem klubskih nastopih. Niti v njih pa ni kakšne hude želje po čem novem. Skratka, drugi CD je prijeten house za kakšno neobvezno popoldansko poslušanje ali za v avto.

7 je precej kaotičen album, ki bo neposvečenim deloval, kot da sta ga delali dve različni osebi. To poraja tudi vprašanje, kako bodo njegovi številni fani sprejeli ta dva povsem različna pristopa, še posebej zato, ker Guetta tokrat ne z eni ne z drugim ni ustvaril prav nobenega presežka.
 

Željko Bebek: sijajna raznolikost in daleč največ, kar lahko danes dobite od Bijelo dugme
Denis "Železne stopinje" Brnčič se je znašel v uradnem videu Steelheart
 

Kiosk HmHm na: