Def Leppard – Def Leppard (2015)

TIP: Zelo moderno podoživljanje zmagovitega starega zvoka.

Def-Leppard400

Def Leppard, eden najboljših in vsekakor najuspešnejši melodični (AOR) heavy metal bend, vseh časov, ki je v osemdesetih zaslovel z inovativnimi produkcijskimi in tudi skladateljskimi rešitvami, a tudi z neverjetno dolgimi razmaki med izdajo albumov, je tokrat “prekosil samega sebe” in porabil kar sedem let za izdajo novega studijskega albuma. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Def Leppard so eden največjih rock bendov vseh časov. Prodali so več kot 100 milijonov albumov in desetletja so veljali za eno največjih stadionskih koncertnih atrakcij. Kljub temu pa je bend od devetdesetih na nek način iskal nadaljevanje svoje zmagovite formule s klasičnih albumov Pyromania (1983) in Hysteria (1987), na katerih je mešal spektakularne, skrajno ameriško zveneče refrene, z bridkimi heavy metal riffi, atraktivnimi ritmi, bogatimi aranžmaji in s kot solza čisto produkcijo, polno izpiljenih tehničnih detajlov in okraskov. Tako jih je kasneje pot zanesla v malce modernejše, recimo jim, novorockerske vode, a tudi v klasični britanski rock zgodnjih sedemdesetih, katerega veliki oboževalci so. Svojo značilno melodičnost pa so vedno znali ohraniti.

Album Def Leppard, ki je sicer njihov enajsti po vrsti, je po desetletjih prvi, ki ga ni objavila velika založba. Bend morda prav zato, ker ni po pritiskom, da mora ustvariti uspešnico za vsako ceno, zveni sveže, kot bi se osvobodil vseh spon. Uvodne štiri skladbe, ki so tudi najboljše na albumu, so čista reminiscenca nekaterih njihovih največjih uspešnic, so pa ravno prav spremenjene, da ne zvenijo, kot cenena reciklaža, ampak kot moderne klasične heavy rock skladbe tega časa. Predvsem bend tokrat zveni zelo neposredno, živo in organsko in tudi produkcija je v primerjavi z večino njihovih prejšnjih albumov naravnost surova. V naslednjih desetih skladbah pa se Def Leppard poigravajo tako s klasičnim, bolj angleško zvenečim rockom, (zanje) malce modernejšo melodiko in tudi nekaj nostalgičnih, skoraj retro akustičnih poskusov ne manjka. V nekaterih od teh skladb pa vpletejo tudi pravo dozo ameriškega melodike in večglasja (predvsem Sea Of Love) in tu bi lahko v prihodnje iskali Def Leppard tretjega tisočletja, če seveda ne bodo ponovno rabil neskončno let za izdajo naslednika, kar bi bila velika škoda, saj je bend v izjemni formi in poln energije, ki mu jo je uspelo vtkati v prav vsako skladbo tega njihovega slogovno daleč najbolj raznolikega albuma.

Še ena neumnost Rock And Roll Hall Of Fame
AC/DC objavili datume stadionske evropske turneje
 

Kiosk HmHm na: