Demolition Group – Pojdiva tja (2018)

TIP: Kritični duh alter artizma preklemano dobro “straši” v času neoliberalnega individualizma brez vsebine.

Demolition Group so morda celo največja slovenska slovenska alternative rock skupina. Bend je otrok tistih revolucionarnih, osamosvojitvenih, civilnih novovalovskih, (po)punkerskih časov prve polovice osemdesetih, torej obdobja neposrednega, zelo nedolžnega a toliko bolj učinkovitega uporništva slovenske alter scene. Demolition Group so ta kritični duh ohranili vse do današnjih dni, hkrati pa so ga kaj kmalu nadgradili in izoblikovali v zelo avtohtono in čisto umetniško rock formo. Še do danes pa ostajajo eni redkih naših izvajalcev, ki so svojo vizijo in kritiko uspešno postavili tudi v drugo umetniško formo. Leta 1999 so posneli Temni angeli usode, ki je eden redkih, če ne že ne kar edini slovenski film, katerega zgodba je močno povezana z glasbeno sporočilnostjo in držo benda. Film pa ima tudi tisto širšo družbeno razsežnost, kakršno je imel na primer film The Wall od Pink Floyd.

Ampak 15 izvrstnih in pestrih albumov, spektakularni duet s Heleno Blagne in eden boljših slovenskih filmov sploh ni dovolj, da bi Demolition Group postali nacionalna kulturna znamenitost in zaklad, ki ga je treba čuvati, negovati, širiti in deliti. Bend bolj ali manj še vedno ostaja underground eksotika iz neke province.

Vendar Demolition Group se ne dajo in še naprej širijo svoje kritično sporočilo in avtentično glasbo. Na novem albumu Pojdiva tja verjetno kot prvi pri nas odpirajo aktualno in preče vprašanje, in sicer, kaj nam prinaša zdaj že tudi v naših logih trdno zasidran neo-liberalizem in kaj to pomeni za rock ’n’ roll uporništvo. Bend na podlagi lastnih izkušenj ugotavlja, da se danes večina ob vsakem neposrednem kritičnem razmišljanju in sporočilu obrne stran. Vlada strogi individualizem brez vsakršne vsebine. Ali z drugimi besedami, danes je modno, politično korektno in celo vrednota biti neveden, pasiven in ignorantski do vseh in vsega.

Demolition Group so zaradi izkušenj s prejšnjima dvema albumoma na novem nekoliko spremenili strategijo in malce omilili neposrednost svojega sporočanja. Vendar tega ni prav posebno opaziti. Bend s svojimi velikokrat presunljivi, mestoma srhljivimi in vseskozi pronicljivimi sporočili, katerih pomen razvozlajte sami, še naprej ostaja v prvih linijah.

Tudi glasbeno so Demolition Group povsem v duhu današnjega trenutka. Po korenitih kadrovskih spremembah tokrat predstavljajo kar konkretno posodobljeno glasbo. Temelj novih skladb še naprej ostaja tisti artistični, avtohtoni, spačeni, neponovljivi, izrazito avtorski, težkokategorni, eksperimentalni alternative rock. Demolition Group pa tokrat presenečajo s številnim barvitimi sintetizatorskimi podlagami, prefinjeno prečiščeno produkcijo, obilico sodobne težke post-industrial (kitarske) rock zvočnosti in nekaterimi rešitvami, ki so zelo blizu klišejem modernega alt-rocka. Tudi saksofon, njihov zaščitni znaki že od časov Gast’r’bajtr’s, ima tokrat malce drugačen zven.

Novi Demolition Group zvenijo osveženo, v toku in prenovljeno. Nove skladbe pa so kljub vsej zahtevnosti, večplastnosti in kompleksnosti sprejemljivejše kot kdajkoli prej.

Pojdiva tja je tako glasbeno kot idejno sijajen album, ki ima dovolj artefaktov, da bi ob nekem širšem posluhu našega kulturnega okolja in predvsem glasbene scene lahko bil eden izmed povezovalnih elementov v prafaktorje razbite generacije, ki se nima na kaj nasloniti. Ampak to so zgolj projekcije. Realnost pa ostaja takšna, da boste morali vi sami oziroma vsak zase zagristi v ta, naj še enkrat poudarimo, sijajni album, od katerega lahko odnesete zelo veliko.

Preberite še:
Demolition Group nadaljujejo s polno paro
Demolition Group, prvi slovenski bend na festivalu AntiValentinovo!
9. maja novi album in veliki promocijski koncert Demolition Group

 

Jernej Zoran napoveduje novi album z akustično/električno rock hvalnico
Drake z novim albumom prvi presegel milijardo zahtev v enem tednu
 

Kiosk HmHm na: