Divanhana – Divanhana & Suzan Kardeş (2018)

TIP: Obvezno za vse ljubitelje sevdaha, balkanskega etna in etno jazza.

Sevdalinka je glasbena zvrst, ki je nastala na prostoru Bosne in Hercegovine še v časih, ko je bilo to območje pod turško oblastjo. Sevdah pa je filozofija, širši izraz za način življenja, umetniškega izražanja in sistem vrednost. Sevdalinka se je z geopolitičnimi spremembami menjala, sevdah pa ostaja enak vse do današnjih dni.

Divanhana so eni najboljših in najkakovostnejših v novi generaciji izvajalcev, kot so Damir Imamović, Amira Medunjanin, Božo Vrećo, Mostar Sevdah Reunion in še nekateri, ki tradicijo te glasbe in njen duh zelo uspešno prenašajo v zdajšnji čas.

Divanhana so tudi v tej družbi zelo posebni in to ne samo zaradi tega, ker so vsi člani akademsko glasbeno izobraženi. Pozornost so si pritegnili tudi z izjemno premišljeno in prefinjeno interpretacijo sevdah in tudi nekaterih drugih tradicionalnih in ljudskih skladb. Njihove obdelave so zmeraj zelo spoštljive do izvirnikov. Tisto novo v njih so orkestracije, izjemni solistični vložki, občasni, skoraj jazz poudarki in akademsko natančna izvedba. Element presenečenja pa je, da v tako odigranih skladbah še vedno ohranjajo tisti “ljudski duh” in izvorno dinamiko, ki ni vedno v skladu s pravili. Hkrati pa ustvarijo tudi kanček urbane pop senzibilnosti.

Divanhana so na svojem najnovejšem albumu šli še nekoliko dlje. K sodelovanju so povabili turško zveznico albanskega rodu Suzano Kardeş in izbor znanih in tudi zelo obskurnih skladb zavili v še nekoliko širši zvočni in slogovni spekter. Poleg značilnega zvoka nekoliko bolj južnega bazena nekdanje Jugoslavije in nekaterih tamkajšnjih sosed je v novih skladbah tudi veliko več tistega (še) bolj vzhodnega, orientalskega, turškega melosa, vzdušja in ritmike.

To je nadvse zanimiva popestritev, ki zdaj dovoljuje tudi kakšen eksperiment, kot je recimo funky bass v eni izmed “kolo” skladb, ali pa bolj izpostavljen jazzovsko melanholičen klavir, ki se izjemno poda k žalostnem vzdušju sevdalink.

Zanimivo je tudi čudovito prepletanje dveh glasbenih praks, ki sta usodno povezni, a hkrati popolnoma samostojni. Če uporabimo kulinarično prispodobo, Divanhana na novem albumu sprožajo tisto večno in temeljno vprašanje, čigave so baklave, turške, grške, bosanske, makedonske, bolgarske … čigavi so čevapčiči, ratluk in podobne specialitete. Po prvem ugrizu pa se nehaš spraševati o takšnih stvareh, saj so vse te jedi, kjerkoli jih že pripravijo, slastne kot le kaj. In tako velja tudi za novi album skupine Divanhana. Če gojite le kanček simpatije do tovrstne glasbe, boste že po nekaj slišanih tonih le še stežka umaknili ta izvrstni album iz predvajalnika.

Preberite še:
Po odličnem nastopu na Keltiki Divanhana jeseni spet v Sloveniji

Zanimivo vabilo razprodanih božičnih New Swing Quartet
Umrl je Bernardo Bertolucci, režiser, ki je kot le malokdo razumel moč glasbe
Kiosk HmHm na:

Like Kiosk HmHm