Dream Theater – Distance Over Time (2019)

TIP: Spektakularno polnjenje baterij.

Za vse ljubitelje drzne progresive, vratolomne metalurgije, virtuoznega igranja in do bolečine precizne izvedbe je izid vsakega novega albuma ameriških gigantov Dream Theater velik praznik. Pravzaprav so že vsaj dve desetletji nesporni prvaki svojega žanra eni redkih, ki jim pred vsakim izidom novega albuma uspeva vzbuditi vročico in pričakovanja, s kakršnimi se je čakalo na nove albume rock velikanov v sedemdesetih in osemdesetih. To niti ni kakšno veliko presenečenje, saj Dream Theater v točno 30-ih letih, odkar je izšel njihov prvenec, tako s studijskim kot koncertnimi izdajami niso niti enkrat razočarali. Poleg tega pa se pri tej skupni, čeprav ustvarja znotraj skoraj hermetičnega žanra, nikoli ne ve, kam jo bo zaneslo in kaj bo pripravila na naslednjem izdelku.

To velja tudi za 14. album Distance Over Time, na katerega so številni ljubitelji benda čakali nekaj dni več kot tri leta, ko je navdušil s kompleksno, slogovno razvejano, konceptualno, napol simfonično mojstrovino The Astonishing. Podobno kot so storili že nekajkrat v preteklosti, so Dream Theater tudi na svojem najnovejšem izdelku v primerjavi s predhodnim naredili nekaj čisto drugačnega.

Skladbe na Distance Over Time so, vsaj v primerjavi z nekaterimi prejšnjim albumi, bistveno krajše. To je šele njihov tretji album brez skladbe, daljše od 10 minut. Poleg tega so pesmi skrajno enostavno zasnovane in temeljijo na enem, dveh … močno izpostavljenih riffih, “naravnost” postavljenem ritmu in jasnih, ne prevečkrat variiranih melodijah.

Vendar naj vas ta preprostost ne zavede. Na te monolitne osnove bend nasuje kopico virtuoznih vložkov, dramatičnih preobratov, spektakularnih solističnih izletov in tudi kratkih, a efektnih (progresivnih) strukturnih poigravanj.

Glavno presenečenje albuma pa je produkcija, ki je za razliko od tiste na mračnejšem, bolj črno-belem in motnejšem predhodniku tokrat skoraj sterilno čista, barvita in navita “do konca”. Instrumenti na tem albumu niso tako v prostoru, kot ponavadi, ampak so do skrajnosti v ospredju in jasno obarvani. To pa še potencira tisto famozno kirurško natančno izvedbo vseh članov benda in ozvoči tudi najmanjšo podrobnost njihovega fantastičnega igranja.

Dream Theater se tokrat na dokaj svojstven način lotevajo temeljev progressive metala, kot tudi osnovnih izhodišč svojega izraza, spomnijo na svoj zmagoviti zvok 90-ih, hkrati pa ga križajo s super-moderno produkcijo in prav takšnimi glasbenimi prijemi. Vse skupaj zveni neposredno, brezkompromisno, osredotočeno, precej težje od predhodnika …, tako “naravnost v glavo”, kot to znajo le vrhunski heavy metalci.

Preberite še:
Recenzija albuma: Dream Theater – The Astonishing (2016)
 

Mamuti so tu! Pripravite se na dozo zadetega hi-iq stoner funka!
Slepa kura - Odprta sezona lova na politike (2018)
Kiosk HmHm na:

Like Kiosk HmHm