Dream Theater – The Astonishing (2016)

TIP: Zelo zahteven celovečerec z izjemno glasbo in napeto zgodbo.

Dream-Theater---The-Astonishing-(2016)

Velikani progressive metala tudi po treh desetletjih presenečajo. Na svojem dvojnem, sicer trinajstemu albumu skozi 34 skladb prestavijo zgodbo o postapokaliptičnih ZDA, ki so fevdalno urejene in oropane vsega. Seveda je v zgodbi tudi upornik. Da bi bend zgodbo, ki marsikdaj opozori tudi na zdajšnje razmere, kar najbolje ponazoril, je v svojo glasbo vključili tudi simfonični orkester, ki ni zgolj dodatek, ampak sestavni del večne skladb. Bend je sodeloval z legendarnim skladateljem, aranžerjem in dirigentom Davidom Campbellom, sicer tudi očetom indie zvezdnika Becka.

Campbell, ki je sodeloval praktično z vsemi velikimi zvezdami, ki so kdaj potrebovale orkester in katerega prispevek najdete na kar 450-ih platinastih ali zlatih albumih, je dejal, da je bil The Astonishing zanj najbolj ambiciozen projekt. Tudi če je izjavo dal iz spoštovanja in vljudnosti, bistva tega albuma zagotovo ni zgrešil.

Privlačnost The Astonishing se skriva v načinu, kako je bend vključil simfoničen orkester. Navadno so tovrstni poskusi na meji znosnosti in večina njih se konča nekje pri bahanju in nasilnem povezovanju dveh različnih glasbenih praks. The Astonishing je daleč od tega. Simfonični orkester je bolj kot kaj drugega dodaten instrument, ki tako zvočno kot glasbeno bogati skladbe. Vsekakor boste kje drugje le stežka našli tako spontano in nevsiljivo zlitje metalurgije in simfoničnega orkestra.

Glasba na tej plošči je veličastna, polna dramatičnih detajlov, presenetljivih zvočnih obratov, virtuoznih vložkov “z obeh strani”, čudovitih zvočnih podlag in nenavadnih sozvočij rock in klasičnega pristopa. Sama zgodba, ki je zapletena kot v Vojni zvezd ali Igri prestolov, pa teče kot kakšen film.

So pa Dream Theater tokrat malce ob strani pustili tisto svojo značilno moderno (kitarsko) metal energijo in se marsikje približali zmagovitemu zvoku progressive rocka sedemdesetih in ponekod tudi ameriškemu pompu poznih sedemdesetih in zgodnjih osemdesetih. To pa nikakor ne pomeni, da na albumu ni številnih orto-metalurških ekshibicij, le v drugačen kontekst so postavljene oziroma so nekoliko bolj v ozadju.

The Astonishing, ki je po Metropolis Pt 2: Scenes From A Memory drugi konceptualni album skupine, je izjemen izdelek, ki se lahko primerja s tistimi najboljšimi konceptualnimi prog in prog metal albumi, ki so jih ustvarili Yes, Genesis, Rush, Styx, Queensrÿche ali Pink Floyd. Album je v marsičem drugačen od ostalega opusa Dream Theater. Ampak, kdo bi raziskoval, če ne skupina, ki ima v polovici oznake besedo progressive, mar ne?

Dogajanje na glasbeni sceni
Eva Hren – Počasi: Najboljše besedilo Slovenske popevke 2016
 

Kiosk HmHm na: