Editors – Violence (2018)

TIP: Šele več poslušanj razkrije, kako suveren je v resnici njihov vstop v sintetiko.

Na sredini prejšnjega desetletja so Editors dodobra pretresli britansko indie oziroma alternative sceno. Nanjo s z redko slišano vehementnostjo vrnili mrakobnost, artizem, starinsko melodičnost in na drugi strani tudi disciplinirano diskoidno plesnost klasičnega britanskega predgotskega novega vala. Poleg tega so imeli tudi pravo dozo samosvojosti in zelo prepričljivo narejene skladbe.

Že takoj po izjemno dobro sprejetem prvencu The Back Room iz leta 2005 je bend začel kar pošteno eksperimentirati in širiti svoj izraz. In na svojem šestem albumu Violence se je znašel pred podobno dilemo, kot je pred časom doletela Coldplay ali Kings Of Leon. Nekateri drugi največji igralci alternative scene, na katere nove albume še čakamo (Muse, Interpol ….), pa se z njo še ubadajo.

Podobno kot prvi zgoraj omenjeni so tudi Editors tokrat zavili daleč stran od preprostega diverzantskega kitarsko navitega izraza in odločno zakorakali v sintetiko in iz današnjega modernega popa vzeto skladnjo, pri kateri je zvok pomembnejši od posamičnega instrumenta.

Na Violence prevladuje dokaj kompleksno dark wave in electro pop vzdušje. Synth zvoki so po zadnji modi, pompozni, a vseeno zelo intimni zvoki klavirja tudi. Tistih orto plesnih ritmov tokrat skoraj ni. Tudi njihovih rezkih, čistih kitar je le za vzorec. Veliko več pa je takšnih grobo spačenih, komaj prepoznavnih in včasih prav industrial hrupnih.

Ne glede na precejšnji slogovni obrat pa nekaj stvari, zaradi so katerih so Editors tako posebni, ostaja nespremenjenih oziroma nedotaknjenih. Pevec Tom Smith še naprej navdušuje z izjemno vokalno interpretacijo. Skladbe so vrhunsko napisane. Sintetika pa ima svojo težo, energijo in barvo, za kar nekaj zaslug nosi tudi stric iz ozadja, eksperimental drone minimal noise frik Blanck Mass (Fuck Buttons), ki je nekaj potencialno nevarnih osladnih synth pasaž spremenil v čisti zvočni napad.

Editors, ki so velike zvezde v Beneluksu in Zahodni Evropi nasploh, medtem ko jih izbirčna domovina zadnje časa ne dojema več prav dobro, se (za razliko od mnogih, op.) na Violence kar dobro izogibajo pastem, ki ji prinaša vstop v sintetična, bolj trendovska okolja, ki po teoriji veljajo za mehkejša. Naredili so zelo poslušljiv, dovolj raznolik, žanrsko zelo inteligentno zastavljen in v bistvu zelo prijeten album, ki ima svojo barvitost, zahtevnost, artistični šarm, mistično privlačnost, kot tudi svojevrstno alternative rock energičnost in kljub prečiščeni produkciji tudi nekaj živega, koncertnega vzdušja.

Je pa potrebnih kar nekaj poslušanj in precej odprtosti, da ugotoviš, da so Editors v bistvu naredili velik in drzen korak. In to s stilom in brez večje izgube svoje identitete!
 

Siddharta pripravili prvorazredni dogodek v podzemlju Pivovarne Union
Težko pričakovani prvenec SLO doom atrakcije Mist izide 1. junija
 

Kiosk HmHm na: