El Kachon – Svet dovoljenih laži (2016)

TIP: Južnjaška uteha z Dolenjske.

El_Kachon-Svet_dovoljenih_lazi_(2016)

Dolenjska je že desetletja zavetišče klasične, tradicionalne rock miselnosti, predvsem tiste, ki je nastajala v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Osemčlanski bend El Kachon na svoj način nadaljuje in nadgrajuje stanje duha, ki so ga ustvarili dolenjski bendi, kot so bili Rudolfovo, D’Kovači, Lost Californians, Županova torta, Zdene Kockar in Mercedes Band, če omenimo le nekatere.

El Kachon sestavlja šest odličnih instrumentalistov in izjemna pevka Tina Gerbec Radaković, ki si glavne vokale občasno deli s katerim od ostalih članov. El Kachon so blues rock bend v najboljšem pomenu te besede. Izhajajo iz glasbe sedemdesetih. V svojem izrazu pa na zelo prefinjen in zanimiv način družijo energičen hard rock, pregret boogie, navit rock ’n’ roll, topel in vnetljiv southern rock, folk, fluiden in prefinjen west coast, avtorski pop rock, country rock in starinski funk. Vse to pa prežemajo z obilico bluzenja vseh vrst – od tistega trdega, električno kitarskega bluesa Chicaga do tistega bolj spolzkega, močvirskega Delta bluesa in zadimljenih honky tonky izletov. Skupini pa ni tuj niti tisti bolj raziskujoč, temačnejši, modernejši (alternative) blues.

Svet dovoljenih laži je tretji album zasedbe in prvi, ki je odpet v slovenščini. Plošča je dolga dobrih šestindvajset minut, a ponuja vso raznovrstnost in bogatost, ki jo premore skupina.

Slovenščina je bendu zelo dobro dela. Predvsem vokalno so pesmi zdaj še kanček bolj izrazite. Petje v materinem jeziku je preprosto lažje. Za samo moč glasu in poudarke ostane malce več sape. To se na tem albumu še kako sliši. Pa še v besedilih je bendu zelo dobro uspelo prenesti v slovenščino tisto (včasih žgečkljivo) blues metaforiko, za katero večina (zmotno) misli, da se jo da izraziti le v angleščini.

El Kachon sicer igrajo glasbo nekega drugega časa, a so daleč od tega, da bi zveneli kot kakšen retro bend, pa ne zgolj zato, ker se v besedilih ukvarjajo z novodobnimi boleznimi, kot so odtujenost, virtualne laži in izguba uživanja v življenju.

Tudi sicer se zdi, da je skupina tokrat še nadgradila in obogatila svojo sicer že prej zelo prepričljivo zvočno podobo. K temu je veliko prispeval tudi Dejan Radičević, producent, ki slovi po precej drugačnem, bolj novodobnem pristopu in sledenju modernim zvočnim trendom. Na tem albumu pa je z miksom, postavitvijo in obarvanostjo instrumentov še posebej dobro uspel vtkati kar precej moderne zvočnosti v sicer monoliten in še vedno nezgrešljivo klasičnorockerski zven benda.

Svet dovoljenih laži je čuten, strasten, hkrati inteligenten in nasploh odlično narejen rock album. Pesmi so dramaturško brezhibne, polne suspenza in nemalokrat polne presenetljivih zaključkov oziroma poudarkov. El Kacho na izjemni ravni ponujajo vsa ugodja klasičnega (predvsem ameriškega) blues rock žanra, vendar hkrati gojijo tudi svojstven in lasten izraz, izrazito avtorsko usmeritev in tudi tisto drznost, da si upajo poseči v ustaljena pravila, a nikoli na račun končnega učinka. Na tej in še kateri točki se El Kachon lahko zlahka primerjajo s tistimi najboljšimi s svetovne scene blues in rock preporoda.
 

Blink-182 - California (2016)
12 kratkih novic – tujina
 

Kiosk HmHm na: