Eminem – Kamikaze (2018)

TIP: Moraš biti res model, da se takole zarotiš proti vsemu, kar se ta hip dogaja v hip hopu.

Eminem je po ne prav navdušujočem lanskem albumu Revival zelo pohitel z izdajo njegovega naslednika. Brez kakršnekoli predhodne najave je zdaj tu njegov deseti album Kamikaze z naslovnico, ki obeta. Je namreč posodobljena kopija naslovnice Licensed to Ill, albuma odpadnikov Beastie Boys, zagotovo ene največjih rock rap mojstrovin vseh časov.

Ampak uvodna, skoraj pet in pol minutna zatolčena skladba brez refrena, s komaj kaj melodije, z monotono minimalistično elektronsko spremljavo in ogromno govorance hitro razblini vsako upanje, da se bo na Kamikaze zgodilo karkoli vznemirljivega. In dejansko, je temu tako. Večina od trinajstih skladb je narejenih po vzorcu uvodne. Dve imata malo petja in izrazitejšo melodijo, ena auto-tune, ena EDM-ovski bobnarski prehod in zaključna, za film narejena, nekaj več razvejanosti in suspenza.

Eminem je že več kot petnajst let kralj rapa. Njegova vladavina je bila predvsem v prejšnjem desetletju tako absolutna in vsemogočna, da se ji verjetno nikoli več nihče ne bo niti približal. Zato toliko bolj preseneča, da se je veliki Eminem na Kamikaze užaljeno umakni prav od vsega, kar se ta hip dogaja na sceni, in to ne samo hiphoperski. In dogaja se veliko, z rapom cepljen R&B, trap, vdor EDM, latina, novega popa, križanje vsega z vsem, izjemni producenti, ki skoraj vsak dan servirajo kaj novega …. A Eminem zveni na Kamikaze, kot bi bil v vakuumu. Takšni beati, groove ali melodika bi lahko nastali tudi pred petnajstimi ali celo več leti. Nobene zvočne refleksije na sedanjost, nobenega raziskovanja, nobenega poskusa, samo tona brezhibnega rapanja in ponovna prodaja že dobro znanih fint.

Vsekakor album samo za njegove najbolj zagrizene in predvsem zelo vzdržljive fane.

Preberite še:
Recenzija albuma: Eminem – Revival (2017)

Nina B. začenja samostojno pot
4.000 brezplačnih prenosov novega albuma Siddharte razgrabljenih v nekaj urah
 

Kiosk HmHm na: