Eminem – Revival (2017)

TIP: Atraktivne govorne akrobacije s precej premalo glasbene podpore.

Eminem, največji raper tega stoletja, se je po več kot štirih letih od izdaje svojega prejšnjega albuma triumfalno vrnil na sceno. Z novim album Revival je gladko osvojil prvo mesto ameriške lestvice in tako postal prvi izvajalec, ki mu je to uspelo kar osemkrat zapored. Album je bil prvi tudi v Avstraliji, Veliki Britaniji, Švici, Kanadi, Finski, na Nizozemskem in Norveškem.

V hip hopu se je v času njegove odsotnosti morda zgodil večji napredek in je prišlo do več sprememb kot prej v vsem obdobju njegove vladavine. Trap je v zadnjih letih postal sestavni del sredinskega hip hopa, na drugi strani pa postaja meja med hip hopom in nekaterimi drugimi smermi, kot so R&B, reggaeton in dubstep, vse bolj zabrisana. Tudi v produkciji in v uporabi in namenu delčkov skladb drugih avtorjev v zadnjem času prihaja do tektonskih premikov. Eminem predvsem v prvem delu svojega novega, maratonsko dolgega albuma (ura in osemnajst minut, op.) pokaže, da je slišal vsaj nekaj malega, od tistega, kar se dogaja okoli njega. Tako nekajkrat pade v trap beat. Predvsem pa je po načelu modernih trendov v marsikateri skladbi oklestil glasbeno spremljavo do minimuma ali še celo čez. Vsekakor pa je spremljavo oskubil bolj kot na kateremkoli izmed svojih prejšnjih osmih albumov.

Zdi se, da je Eminem na Revival praktično vse stavil na učinek svojih zdaj še bolj “nabildanih”, tehnično dodelanih, akrobatskih in virtuoznih govornih sposobnosti. Predvsem v prvem delu albuma pokaže nekaj drugačnih, če ne že kar novih govornih trikov, s katerimi ustvari izjemno dinamiko svojih pripovedi.

V celoti gledano pa žal samo kakšnih pet od devetnajstih skladb novega albuma res prepriča in stoji kot celota. V rokerskemu žargonu bi lahko rekli, da Eminem s svojim rapanjem “solira” čez celo skladbo. Povsod drugod pa je malo “premalo glasbe” in veliko preveč govora. Zato poslušanje celotnega albuma zahteva precejšen napor, če niste 100% v rimah in “snemanju” novih raperskih trikov.

V čem je težava, najbolje pokaže odlična skladba, na kateri gostuje Ed Sheeran, ki je očitno (skoraj edini, op.) avtorsko dovolj močan ego, da je Eminemove govorance uspel uravnotežiti na način, da skladba deluje kot celota in so rap, refren in glasba v popolnem in dramatičnem razmerju. Izmed ostalih skladb v tem smislu izstopa še izjemna uvodna, orto-klavirska, minimalistična neo-gospel balada, na kateri gostuje Beyoncé.

Od ostalih gostov so dodatni pečat pustili le še odlični novodobni ameriški rockerji X Ambassadors in vsestranska pevka, skladateljica in producentka Skylar Grey. Skladba, na kateri gostuje P!nk, pa je edina, na kateri vse stoji na gostji, Emimen pa ima v njej samo “solistični vložek”. Na albumu sicer gostujejo še Alicia Keys, Phresher in Kehlani.

Eminem tokrat precej zaostaja tudi v načinu, kako je uporabil kar številne sample skladb drugih avtorjev. Predvsem je na tem albumu bistveno preveč takšnih skladb, ki neposredno temeljijo samo na teh vzorčkih. Še posebej zastarelo zvenita skladbi, v katerih je Eminem uporabil dele skladb Zombie od The Cranberries in I Love Rock ‘n’ Roll od Joan Jett and the Blackhearts.

Sicer pa na albumu prevladuje tista za zunanje vplive bolj hermetična in slogovno bolj pravoverna in monolitna hip hop vibracija, ki je tudi z veliko pomočjo Eminema vladala tam od druge polovice devetdesetih do kakih treh let nazaj.

Žal Eminem na Revival prvič ne ponuja česa izvirnega, vsaj malo drugačnega ali takšnega, kar se bo zapisalo v zgodovino hip hopa ali kako drugače pripomoglo k njegovemu razvoju. Žal pa zato, ker mu dobrega namena, prave energije in iskrenosti tudi na tem albumu ne manjka. Sodeč po velikanskem uspehu Revival bo Eminem kljub ne ravno top izdelku ostal še naprej največji. Vprašanje, ali zgolj zaradi minulega dela, pa za zdaj še ostaja nepomembno.
 

Uršula Ramoveš in Fantje z Jazbecove grape predstavljajo svoj prvi uradni video
Demolition Group, prvi slovenski bend na festivalu AntiValentinovo!
 

Kiosk HmHm na: