Europe – Walk The Earth (2017)

TIP: Ubijalsko dober moderni rock album (še vedno) nekdanjih heavy metalcev.

Švedski band Europe je poosebljal praktično vse, kar je krasilo pravoverni melodični heavy metal osemdesetih. Imel pa je eno “težavo”, danes večni, ultra-melodični heavy metal zimzelenček The Final Countdown iz leta 1996, s katerim je osvojil svet in zaradi katerega skupino še danes vsi poznajo. Zaradi te pesmi, ki jo še vedno pridno zlorabljajo praktično vsi, pa Europe v njihovih zlatih časih ni nihče jemal preveč resno. Takrat so veljali za “mehke”, komercialne in še s kakšno drugo, precej hujšo oznako so se morali takrat spopadati. Dejansko pa ima bend že od nekdaj vse, kar je potrebno za pravi heavy metal. Ima težo, dinamiko, strahovito izvedbeno moč, izjemno energijo in sposobnost pisanja odličnih pesmi. Poleg tega ima razdelan odnos tako do preteklosti, kot tudi do zdajšnjih dogajanj.

V devetdesetih, točneje leta 1992, so Europe prenehali delovati. Že takrat se je čutilo, da bo bend (podobno kot Bon Jovi, op.) opustil klasične heavy metal prvine, kot so riff na prvem mestu, močni refreni, pravilna skladanja in nenazadnje tudi kričava zunanja podoba.

Po enajstih letih se je skupina ponovno zbrala in leto kasneje izdala povratniški album Start From The Dark, ki je bil zadnji, na katerem je bilo ponekod še slišati tiste bleščave melodije in izrazite riffe heavy metala osemdesetih. Istočasno pa je bend že na tem albumu s številnimi modernorockerskimi vložki pokazal, da bo šel v korak s časom. Modernejša dikcija je prevladala na vseh njihovih kasnejših albumih. Bend je predvsem z bolj temačno, umazano, težjo produkcijo in z nižjimi uglasitvami odločno zakorakal v moderne rock tokove. Nemalokrat je namesto po čistih riffih raje posegel po bolj modernih rock frazah in ritmiziranjih. To in tam je seveda še vedno spomnil, od kod izvira, vendar teža njihove glasbe ni bila več v tem, da ustvarijo uspešnico za vsako ceno ali “vsaj” killersko heavy metal skladbo, ampak da se predstavijo kot virtuozi in celoviti glasbeniki in avtorji, ki igrajo zahtevno glasbo, ob kateri bodo sladokusci uživali, ostali pa naj ostanejo pri njihovi zdaj že več kot tri desetletja stari uspešnici. Od tod verjetno tudi izhaja vse več težkih in sila zahtevnih progressive prvin v njihovih skladbah.

Tudi njihov najnovejši, sicer enajsti album Walk The Earth ima izrazito moderno rockersko noto. Na odlični uvodni naslovni skladbi se bend celo spogleduje z najmodernejšo ameriško korpo-stadionsko zvočnostjo. Na drugi strani pa skupina bistveno bolj kot na prejšnjih albumih izpostavlja prvine klasičnega, prog in hard rocka sedemdesetih.

V celoti so skladbe precej kompleksno zastavljene in polne kompliciranih prehodov, večplastnih vložkov, nenavadnih melodijskih linij in precej izvirnih metal in post metal vdorov. Dodatno kompleksnost albumu dajejo nekatera socialno obarvana besedila. Bend se je namreč zadnji hip premislili in se odločil, da ne bo naredil konceptualnega oziroma tematskega albuma in se bo še naprej drža svojega v bistva, ki je še vedno v tem, da so rock bend. Ta “dodatna” zahtevnost, s katero tokrat podajajo svojo glasbo in besedila, se čuti praktično v vsaki skladbi. Duh težke progressive skladnje preveva ves album. Bend si je prvič v karieri privoščil celo to, da je v skladbo na studijskem albumu vtkal pravo bobnarsko solistično točko.

S progressive izrazom skupino tokrat povezuje tudi to, da še vedno raziskuje in dopušča velik vpliv zunanjih sodelavcev. Dve besedili, v katerih bend razmišlja o demokraciji, je dokončal in vsebinsko nadgradil Chris Difford, član kultnih in cenjenih britanskih novovalovcev Squeeze. Še večjo vlogo pa je odigral Dave Cobb, producent mlajše generacije, ki prihaja iz povsem drugačnih okolij. Velja namreč za specialista za bolj tradicionalne ameriške glasbene smeri, kot so countryja, gospel, americana, roots rock … V sicer trdi rock in metal zvok Europe je vnesel veliko svežine, prostornosti in neizumetničenost. Ta naravnost in bazičnost novega zvoka daje novim Europa še večjo silovitost, spontanost, pristnost in dorečenost. Nov zvok pa bend povezuje tako s preteklostjo in časi, ko se niso preveč obremenjevali z zvokom in si moral prepričati z drugimi sredstvi (dobrimi skladbami, izvedbo …), kot tudi z modernim rockom, ki se ponovno na svoj način vrača v elementarnost preteklosti.

Walk The Earth je izvrsten in nadvse moderen album, ki bo v hipu podrl vse, ki uživate ob virtuozni izvedbi in zahtevni skladnji. Hkrati pa Europe tudi tokrat, kljub nesporni kompleksnosti novih skladb, uspevajo ohraniti tisto tako njim lastno funkcionalnost in melodičnost, s čimer bi morali prepričati tudi širši krog ljubiteljev super-kakovostnega rocka težje kategorije. Še najmanj pa boste dobili vsi tisti, ki glede na še vedno izjemno melodičnost njihovih skladb povsem upravičeno verjamete, da bi Europe tudi desetletja kasneje znali napisati zmagovito, pravoverno heavy metal skladbo, če bi le hoteli.
 

Demolition Group, prvi slovenski bend na festivalu AntiValentinovo!
Lil Pump ima najkrajšega
 

Kiosk HmHm na: