Eurovision Song Contest Kyiv 2017 (2017)

TIP: Toliko dobrih skladb na Evroviziji morda še nikoli ni bilo.

Evrovizija je na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja postala drugorazredno glasbeno tekmovanje. Bila je nekakšen zadnji izdihljaj nekdanjega sijaja, ustvarjalnosti in vpliva nacionalnih medijev – nekakšno tekmovanje dinozavrov, ki bodo itak kmalu izumrli. Tega ne spremeni niti dejstvo, da je bila Evrovizija prav osemdesetih odskočna deska za uspeh Celine Dion, po skupini ABBA drugi največji in hkrati tudi zadnji izvajalki, ki se ima za svetovni uspeh v veliki meri zahvaliti tej prireditvi.

S širjenjem Evropske unije in krizo svetovne glasbene industrije, ki vse težje narekuje merila za pop uspešnico, so se zadeve začele izboljševati. Istočasno je Evrovizija postajala še vse kaj drugega kot le glasbeno tekmovanje. Predvsem je dobivala vse bolj politične in družbene razsežnosti. Postala je nekakšen poligon za izražanje političnih in drugih stališč manjšin, zatiranih, drugačnih in drugače mislečih ali usmerjenih. Tudi zato je danes Evrovizja eden najbolj gledanih televizijskih šovov na svetu.

V luči vseh teh sprememb so bile same skladbe, ki so jih posamezne države oziroma njihovi nacionalni mediji pošiljali na tekmovanje, še najmanj pomembni. V povprečju je bila njihova kakovost, v primerjavi s tistim, kar se je dogajalo na globalni pop sceni, blago rečeno dvomljiva.

Lordi so bili leta 2006 po dolgih letih prvi, katerih zmagovalna skladba po kakovostni ni prav nič zaostajala za svetovnimi trendi. A bili so heavy metalci, torej marsovci iz drugega sveta in to nekako ni štelo. Njihov uspeh pa je vsekakor dvignil raven skladb in vzpodbudil ustvarjalce skladb, da so se svojega dela lotili bolj celostno. Od takrat je praktično na vsaki Eurovision Song Contest, vsakoletni zbirki vseh sodelujočih skladb, vedno vsaj ena ali tudi več pesmi, ki so na svetovni ravni. Nekatere so zmagale, nekatere se niso uvrstile niti v finalno tekmovanje. Večina izmed njih pa ni nikoli presegla lokalnih oziroma evrovizijskih okvirjev, kot je to uspelo Lordi ali tri leta prej Rusinjama t.A.T.u.. Izjema je bila le Conchita Wurst leta 2014. Tudi lanska zmagovalka Jamala se ni prebila onstran svojih ukrajinskih meja, je pa predstavila izvrstno skladbo, ki ji ne gre oporekati izvirnosti in kakovosti. Izjemno raven te skladbe je zagotovo imela v mislih tudi velika večina skladateljev, ki so pripravljali skladbe za letošnjo Evrovizijo.

Na dvojni zbirki Eurovision Song Contest Kyiv 2017 je namreč prava poplava res kakovostnih skladb. Vsaj polovica je pravih uspešnic. Na albumu je tako nekaj pop skladb, ki so narejene po zadnji modi, kot tudi nekaj bolj starinsko, nostalgično ali klasično zastavljenih. Tudi večina ostalih ima nekaj modernega pridiha in vsaj kanček izvirnosti.

Tiste ponavadi skrajno moteče in neokusne lokalne etno eksotike na tej zbirki praktično ne boste slišali, ker pa ne pomeni, da so se avtorji odrekli lokalnim zvočnim posebnostim. Tako Francozi kot Madžari so jih vsak na svoj način postavili v urban in zelo okusen kontekst.

Prav tako na letošnjem tekmovanju ni bilo veliko tistih bolečinskih popevk oziroma kvazi-šansonov, ki že dvajset let ne prinašajo pravih rezultatov, a se praktično vsako leto kakšna država odloči zanje. Letos so to precej neposrečeno naredili naši hrvaški sosedi in Maltežani.

Letos je bilo tudi zelo malo rock skladb, kar pa za prireditev, kot je Evrovizja, ni nič kdove kako slabega.

Vsekakor pa ta zbirka kaže, da se je v evropski produkciji na lokalni ravni zgodil velikanski kakovostni preskok. Zdaj periferija ne zaostaja več prav veliko, če sploh, za vodilno angloameriško sceno.

Med presežke pa žal ne moremo uvrstiti naše predstavnice. Skladba, ki jo je napisal in izvedel Omar Naber, v osnovi sploh ni slaba. Vendar skladba, ki ima potencial, ni dovolj, da bi koga prepričala na takšnem tekmovanju, kot je Evrovizija. Potrebno je dodelati poudarke, zaključke in dobro osnovo spraviti v kar se da atraktiven aranžma. Praktično obvezna je tudi vsaj brezhibna produkcija, če že ne kar kak izjemen zvočni poseg. Poleg tega je potrebno izdelati še koreografijo, pa magari takšno, v kateri se izvajalka komaj kdaj premakne, in seveda dodelati je treba nastop na odru, prezenco, karizmo in tudi vse, kar se dogaja v zaodrju. Če pa je v ozadju še kakšna ganljiva zgodba ali kritično sporočilo, potem je verjetnost, da se prebiješ v veliki finale veliko, veliko večja.

Vsega tega pa je naša skladba imela bore malo. Način, kako je bila predstavljena, pa je še en pokazatelj, da v glasbenem poslu vse bolj zastajamo tudi za “obrobjem”, kaj šele za glavnimi evropskimi ali svetovnimi trgi. To, da nimamo prav veliko dobrih producentov, pravega glasbenega menedžmenta, specializiranih PR in marketinških oddelkov, pravih iskalcev talentov in vse druge glasbene mašinerije, vemo že dolgo. Še bolj zaskrbljujoča je naša silna zazrtost v same sebe, ki je v zadnjih letih pri nas postala pravi fenomen. Ne samo, da nas ne zanima, kaj se dogaja na svetovni oziroma globalni glasbeni sceni, niti kaj se dogaja v naši bližnji okolici, še DJ-ja iz sosednje kleti ne znamo najti, da bi produkcijsko ali zvočno malo popestril skladbo. S takšnim pristopom in tako ohlapno organizacijo finala še dolgo ne bomo videli.

Za zmago sta se letos borili dve izvrstni in posebni baladi, ki sta ju izvajala Kristian Kostov, bolgarski sedemnajstletnik izjemnega glasu, ki je bil prvi nastopajoči, ki se je rodil v tem tisočletju, in deset let starejši Portugalec Salvador Sobral. Ne bi pa bila nobena krivica, če bi zmagala poskočna Moldavija, mistična Belgija, teen pop nabrita Švedska, “modernizirana” Italija ali vsaka po svoje eksotični Madžarska in Avstralija. Nazadnje je s starinsko, skoraj predvojno kabaretno popevko, obarvano z malce fado otožnosti, tesno, a z rekordnim številom točk zmagal Sobral.

V Sobralovi zmagi je tudi nekaj simbolike. Če je šla Evropa z jemanjem socialnih pravic, izkoriščanjem in poudarjanjem tradicionalizma, neenakosti med spoloma in nacionalizma desetletja nazaj v slabem pomenu, potem je bil čas, da se v tiste čase, ko je so bila v glasbi najpomembnejša čustva in strasti, vrnemo tudi v dobrem smislu. Ali kot je slikovito v zmagovalni izjavi med drugim povedal Sobral: “Glasba ni ognjemet, ampak so čustva.”

Če cenite lahkoten, a kakovosten pop, je Eurovision Song Contest Kyiv 2017 prava zbirka za vas. Poleg tega je ena redkih, če že ne kar edina iz te serije, ki jo lahko brez večjih motenj poslušate od začetka do konca.
 

Noctiferia še drugič navdušili na Kitajskem
Peter Lovšin - Območje medveda (2017)
 

Kiosk HmHm na: