Evrovizija 2016 iz malo drugačnega zornega kota

O našem neuspehu, boju med žirijami in gledalci, dragih klicih iz Slovenije in še čem.

Evrovizija01

Evrovizija, ki jo organizira združenje evropskih nacionalnih medijev, je ena največjih glasbenih prireditev na svetu. To še posebej velja v zadnjem desetletju, ko se je način sprejemanja in podajanja glasbe povsem spremenil in so dolgoletni glasbeni centri moči izgubili večino svoje veljave in predvsem vpliva. V času, ko vsak do glasbe dostopa po svoje in brez kakšnih ideoloških ali drugih preferenc, je zbrati 180 milijonov gledalcev pravi podvig. No, Evrovizija v preteklosti ni posebej vplivala na globalne glasbene trende, vendar se z novim sistemom glasovanja, ki je dodobra izničil skandinavske, vzhodnoevropske, mediteranske, balkanske in še kakšne druge glasovalne bloke in sosedsko dajanje glasov, tudi to utegne spremeniti – vsaj na evropski ravni.

Boj med žirijami in gledalci

Nov sistem glasovanja oziroma vrednotenja glasov gledalcev je dal veliko večjo težo glasovom posameznih držav, s čemer so pridobile predvsem manjše države. Ta način vrednotenja glasov precej boljše odraža okus občinstva, kar se je pokazalo že letos.

Bistvo letošnje Evrovizije je bil zagotovo boj med, kot se je na koncu izkazalo, togimi žirijami medijev in okusom poslušalcev, ki si očitno želijo sprememb in modernih, novih in inovativnih zvokov. Tako so žirije favorizirale in tudi na prvo mesto postavile skladbo Sound Of Silence simpatične avstralske pevke Dami Im. Sicer kakovostno narejena pesem je bila zagotovo ena najbolj predvidljivih na letošnjem tekmovanju in je prava poosebitev tradicionalnega, če že ne kar malce nazadnjaškega okusa glasbenih urednikov in drugih članov žirije evropskih nacionalnih medijev. Tekmica tej skladbi je bila 1944, s katero se je predstavila ukrajinska pevka Jamala. Ta pesem je po teži izvedbe vsaj za razred izstopala od vseh ostalih. Kljub nekoliko drugačni dramaturgiji ima skladba vse lastnosti sodobne produkcije, hipnotičen zvok, lepo linijo in izrazito moderno zasnovo, ki je bližja današnjim DJ-jem / producentom, kot pa tradicionalnim skladateljem. Poleg tega ima pesem močno politično sporočilo, zaradi česar so se Rusi (neuspešno, op.) pritožili. Politična besedila so na Evroviziji namreč prepovedana. Treba pa je vedeti, da je v Ukrajini vojna, čeprav se jo vsi trudijo imenovati kako drugače.

Na koncu je Jamala za las zmagala po zaslugi glasov gledalcev, kar je jasno sporočilo, kaj ljudje pričakujejo od nacionalnih medijev. Mnogi strokovnjaki, tudi naši, pa že obžalujejo, ker ni zmagala Avstralija, češ da 1944 “ni skladba, ki se bo vrtela po radiih.” Če je temu res tako, potem je z radii nekaj zelo narobe, kot tudi s tem, kakšne vrednote naj bi gojili nacionalni mediji. Skladba 1944 ima melodijsko vsekakor večji potencial kot na primer avstralska, po pristopu je več kot le v trendu, Jamala pa je del skladbe odpela tudi v svojem jeziku, kar je ob globalizaciji Evrovizje že kar malo pozabljena vrednota. Ne gre pozabiti, da je še ne tako grozno dolgo tega veljalo pravilo, da mora izvajalec na Evroviziji peti v svojem materinem jeziku.

O našem neuspehu

Skladbe letošnje Evrovizje so bile slogovno pestre kot že dolgo ne. Vsaj polovici skladb pa je bilo skupno to, da so se v njih na tak ali drugačen način slišali vplivi vseh pomembnejših sprememb, ki se sicer dogajajo na svetovni glasbeni sceni. Spremembe so velike in se odvijajo s svetlobno hitrostjo. Vse bolj je v ospredju pristop ustvarjalcev elektronske glasbe, žanri se vse bolj prepletajo, kar je pripeljalo do drugačnega načina aranžiranja. Hkrati pa se v neki novi obliki vračajo stari slogi. Lep primer je vrnitev countryja oziroma country melosa, ki se je na svetovno sceno vrnil predvsem zaradi dance in elektronskih izvajalcev, ki so country v najbolj elementarni obliki vtkali dance in (cool) house beate. Takšnih prepletanj je še veliko in skorajda dnevno kdo preseneti s čim novim. Morda še več sprememb se je zgodilo v produkciji in miksanju.

V Sloveniji tem spremembam ne sledimo najbolje oziroma jim sploh ne in se raje ukvarjamo s kvotami in podobnimi nam lastnimi težavami, kot pa s tem, kaj se dogaja onstran naših meja. Naša bizarna samozadostnost v okolju, kjer praktično nimamo nič od tega, kar se imenuje glasbena industrija, seveda ni od lani. Naša glasbena industrija, če se temu sploh lahko tako reče, je na ravni rokodelstva in entuziazma. Ob dejstvu, da pri nas sploh ne poznamo nekaj ključnih segmentov glasbene industrije, da nimamo A&R-ov, strategov, glasbenih tržnikov, glasbenih psihologov, pravih glasbenih agencij, skladateljsko producentskih teamov, raziskovalcev glasbenega trga, glasbenih trgovin (čast nekaj izjemam), da ne razlagamo, kaj se dogaja na koncertnem področju in še naprej, nam je na Evrovizji še kar uspevalo. No, vse do letos, ko so pomanjkljivosti našega glasbenega ozadja prišle na plano in to na samo kot slab rezultat. Naša letošnja predstavnica ManuElla si sicer tega res ni zaslužila, saj je bil njen nastop eden naših najbolj odločnih, energičnih in samozavestnih sploh. Vendar je bila pesem slogovno prešibka, nekakšen blagi kitarski pop rock s country zvenom je bil v poplavi slogovno zelo dodelanih in izrazitih skladb premalo. Še bolj je šepala produkcija, zaradi katere je vsaj nekaj mest izgubila že naša lanska predstavnica. “Tanek” zvok, nedodelana postavitev in separacija instrumentov skladbi takoj odnesejo tisto udarnost, prezenco in tudi mehkobo, ki so potrebne, da poslušalca prepriča že ob prvem poslušanju. To težavo so imeli tudi praktično vsi naši južni sosedi, za razliko od Bolgarov, Belgijcev, Švedov, Nizozemcev, Ciprčanov, Ukrajincev in še nekaterih, ki so tozadevno letos blesteli. Letos je bilo na Evroviziji tudi veliko recikliranja, da ne napišemo kakšne bolj krepke besede. Naši sosedi Hrvati so svojo skladbo zavili v irski pop rock malo omehčanih The Cranberries, Belgijci so si za svojo neodisco zabijanko kar direktno sposodili delček hita Queen. Tudi nekatere druge države so “tvegale” z izrazitimi in za Evrovizijo ne ravno vsakdanjimi žanri. Za razliko od zgoraj omenjenih pa so napisali močne avtorske skladbe. Nizozemci so udarili s čistim countryjem v tistem prijetnem west coast slogu, Gruzijci z nažganim alternative rockom (za kar so jih Angleži nagradili z maksimalno oceno), Črnogorci in Ciprčani pa so usekali s sodobnim rockom. Bilo je tudi precej elektronike, sicer rahlo umirjene, a vendar. Klasičnih popevk, ki si jih žirije očitno tako želijo, je bilo zgolj za vzorec. Tozadevno je bila še najbolj simpatična avstrijska predstavnica, ki je svojo skladbo odpela v francoščini.

Na letošnji Evrovizji je bilo kar precej modernega, trendovskega, svežega in nepredvidljivega. Za Primer, Bosna in Hercegovine se letos prvič ni prebila v finale. Tako je tudi super-posebni gost Justin Timberlake, prvi ameriški zvezdnik, ki je nastopil na Evroviziji, precej zvodenel. Njegov nastop je bil sijajen. Tudi sicer se zvezdnik zna obnašati in ima šarm in karizmo kot le malokdo. Njegova nova glasba pa je v primerjavi s kar nekaj tekmovalci zvenela precej zastarelo.

O tem, da se da zasenčiti tudi multi-platinastega zvezdnika največjega formata, bi morali začeti razmišljati tudi v našem evrovizijskem taboru. Hkrati pa bi morali spremeniti način izbire skladbe za Evrovizijo in profesionalizirati in razširiti strokovno komisijo. Takšna komisija, kot je bila zadnja leta, se prav nič ne razlikuje od tistih v resničnostnih talent šovih, kjer je delanje šova prva naloga tudi za komisijo in šele nato sledi stroka. Poslušalci oziroma gledalci pa bi morali imeti, podobno kot je bilo to na letošnji Evroviziji, večji vpliv pri odločanju in večjo izbiro.

Potem so tu še strateška vprašanja, kajti strategija izbora slovenske predstavnice za Evrovizijo zadnjih let se je izkazala za blago rečeno ne ravno uspešno. In nenazadnje je tu tudi spremljanje dogajanj okoli nas oziroma ustvarjanje prepoznavnega, bolj univerzalnega (ne toliko zaplankanega) zvoka in izraza, četudi malo na račun nečesa, kar (še) ni oziroma se nam še ne zdi “čisto naše”. Goran Bregović je že dobro vedel, ko jo dejal: “boljše da skladba na nekaj spominja, kot na nič.” Seveda to ni poziv k plagiatorstvu ali sposojanju, bolj k odprtosti in dovzetnosti. Če bodo ustvarjalci slovenskega izbora še naprej tako samovšečni in samozadostni, kot tiste komisije v naših talent šovih, nas kaj lahko doleti usoda Hrvatov, ki so se letos po sedmih letih z muko spet uvrstili v finale.

Dragi telefonski klici za slovenske glasovalce

Za konec pa še zadeva, ki le posredno zadeva Evrovizijo, morda bolj naš nacionalni medij in naše telefonske operaterje. Ob precej suhoparnem vodenju komentatorja na RTV SLO in možnostih, ki jih ponuja sodobna tehnologija, smo Evrovizijo večino časa spremljali na nekaterih tujih nacionalnih televizijah. Tako smo nehote opazili, da je moral slovenski gledalec, ki je hotel glasovati za svojega favorita na Evroviziji, plačati 0,84€ za klic. Od tistih, ki smo jih lahko spremljali, so imeli višje cene od nas le Francozi (0.99€ + cena klica oziroma 0,65€ + cena SMS-a) in Španci (od 1,09€ – 1,45€). Kako zaščititi svoje ljudi in jim dati kar najugodnejše možnosti glasovanja, pa je (kot v realnem življenju) pokazala Nemčija, kjer je bila cena klica omejena na največ 0,20€, večina pa je za klic plačala 0,14€. Na Hrvaškem je bila cena klica 0,73€, v Makedoniji 0,55€, v Italiji in Črni gori 0,51€, v Avstriji 0.50€ in Srbiji 0,31.

Delček prijaznosti našega nacionalnega medija, za katerega plačujemo naročnino, kot tudi dobra promocija za Evrovizijo, bi bil dogovor med našo nacionalko in našimi telefonskimi operaterji. Napredek bi bil, če bi nas s tem dogovorom dvignili vsaj na balkansko raven. Še bolj veseli pa bi bili, če bi se vsaj za časa prihodnje Evrovizije lahko počutili enakovredni Nemcem.
 

GorA RockA 2016: Dokončni seznam in vrstni red nastopajočih
David Guetta uporabil milijon glasov za nogometno himno
Kiosk HmHm na:

Like Kiosk HmHm