Foo Fighters – Concrete And Gold (2017)

TIP: Drzen način ustvarjanja monumentalnega albuma.

Ob dejstvih, da je Dave Grohl danes ena največjih ikon sodobnega rocka, uspešen filmski režiser, vplivna mnenjska osebnost in na drugi strani stalni gost takšnih in drugačnih medijev, za pozornost katerih si upa narediti čisto vse, včasih kar pozabljamo, da je bil taisti Grohl, ki zdaj v svojem bendu poje in igra kitaro, nekoč bobnar Nirvane, največjega benda grungea, še zadnje rock zvrsti, ki povezala nekaj generacij po vsem svetu.

Grohl se po devetih albumih s svojim bendom Foo Fighters ni niti malo umiril. Še vedno ga žene redko videna (mladostna?) strast, da bi spreminjal stvari, ustvaril nekaj inovativnega, a hkrati tudi (mladostno?) eksplozivnega, udarnega, demoliranega – tako kot je bil grunge. Morda tisto, kar se je v teh dveh in še nekaj desetletjih pri njem spremenilo, je, da zdaj hoče ugajati in šokirati tudi s samim načinom svojega dela. Vsekakor mu je zelo mar, kako bodo izpadle njegove stvaritve, tako da o kakšni spontanosti ali nekontroliranih izbruhih zdaj ni več govora.

Tako je Grohl sprva želel novi album Concrete And Gold snemati v živo v posebej za to priložnost zgrajenem amfiteatru za 20.000 poslušalcev. Ko je slišal, da je pred dvema leta nekaj podobnega naredila PJ Harvey, je idejo opustil. Kljub temu pa je na tem albumu poskrbel za poskrbel za kopico “postranskih šokov”. Za producenta je vzel Grega Kurstina, ki še nikoli ni snemal metal oziroma tršega rock benda, Grohl pa še nikoli ni sodeloval s pop producentom. Drugi “šok” so slavni gosti, in to predvsem zato, ker po večini prihajajo iz povsem drugačnih glasbenih okolij. Tako na albumu gostujejo Beatles Paul McCartney, ki je tokrat igral bobne, pop zvezdnik Justin Timberlake, legenda smooth jazza, saksofonist Dave Koz, pevec, producent in nekdanji član “žametne” R&B atrakcije Boyz II Men Shawn Stockman, Inara George, Alison Mosshart iz The Kills in The Dead Weather in še nekateri.

Zdi se, da so Grohl in ekipa tokrat hoteli ustvariti tisti kapitalni album v slogu klasičnih rockerjev poznih šestdesetih in sedemdesetih. Morda je tudi zato na tem albumu bistveno več spogledovanja s tradicijo in klasičnim rockom iz tistega obdobja. Na drugi strani pa Foo Fighters tudi tokrat demonstrirajo ultimativno izpeljanko do skrajnosti navitega, energičnega modernega ameriškega kitarskega rocka, ki ga krasi precej inovativno postavljena (post) grunge zvočnost, brezkompromisno lomljenje rockerskih vzorcev, blišč sodobnega alternative rocka, energičnost novodobne metalurgije, punk raztrganost in garažna nemirnost. Vsi ti moderni oziroma za bend značilni prijemi odlično sovpadajo z bolj retro, klasičnimi, starorockerskimi triki, ki ji je bend vključil v praktično vsako skladbo.

Album je nekako razdeljen na dva dela. V prvem Foo Fighters predstavljajo bolj energične skladbe, v drugem pa tisto zanje bolj novo in mirnejšo klasično vibracijo, ki marsikdaj spomni na hipnotičnost in Monumentalnosti Pink Floyd, The Beatles, Steve Miller Band in akustičnih Led Zeppelin. Vendar vse skupaj niti za trenutek ne zveni kot kakšno kopiranje. Foo Fighters so iz znanih prijemov in zmagovitega zvoka poskusili ustvariti nekaj drugačnega, a še vedno zelo prepoznavnega. In v svoji nameri so povsem uspeli.

Concrete And Gold zveni monumentalno, aktualno in dovolj drugače. Čas pa bo pokazal ali ima album tudi tisto veličastno komponento tistih ključnih albumov zgoraj omenjanih skupin. Po reakciji poslušalcev bi lahko že zdaj rekli, da jo ima, saj je album uspešnica na večni pomembnih svetovnih trgov. Na najpomembnejših, v ZDA in Veliki Britaniji, pa je bil gladko No. 1., in to kljub temu, da na njem ni kakšne izrazite uspešnice. In prav lepo je videti, da lahko tudi z malo bolj zahtevno in neklišejsko glasbo vzbudiš toliko pozornosti.
 

Damir Avdić bo svoj novi album premierno predstavil v Ljubljani
Miro Todosovski končno našel pravega producenta
 

Kiosk HmHm na: