Gorillaz – Humanz (2017)

TIP: Eklektična elektronska žurka na ruševinah duhovnosti.

Gorillaz, prvi virtualni bend, za katerim stojita glasbenik Damon Albarn (Blur, The Good, The Bad And The Queen) in angleški oblikovalec, risar stripov, ilustrator in režiser Jamie Hewlett, na svojem petem albumu ponuja še eno eklektično zvočno izkušnjo.

Album se nekoliko razlikuje od predhodnikov. Humanz je bistveno bolj sintetičen in strogo elektronski. Slogovno se je bend tokrat bolj posvetil čisti elektronski glasbi, hip hopu in precej bizarnemu r’n’b-ju, praktično povsem pa je opustil vso alternative oziroma rock zvočnost. Prav tako tokrat ne boste slišali kakšnih etno oziroma world intervenc.

Humanz je definitivno najbolj artističen in za poslušalca najbolj zahteven album Gorillaz do zdaj. Vendar se vloženi napor na koncu izplača, še posebej, če se boste lotili kar uro in devet dolge luksuzne izdaje. Humanz je bolj mixtape kot album. Je eksotično potovanje po sila pestrih elektronskih pokrajinah in vedno prefinjenih beatih. Na potovanju boste srečali kopico izjemnih glasbenih gostov, kot so Vince Staples, Popcaan, D.R.A.M., Grace Jones, Anthony Hamilton, De La Soul, Danny Brown, Kelela, Mavis Staples, Pusha T, Benjamin Clementine in še nekateri, kot recimo Noel Gallagher, Albarnov največji sovražnik iz Oasis iz razvpite britpop vojne med Blur in Oasis v devetdesetih, ki je zdaj tudi član spremljevalnega benda Gorillaz. Tudi sicer večina gostov nima takšnih vlog, kot ste jih od njih vajeni.

Album ima tudi močno sporočilo. Vedno kritičen, pronicljiv in politično korekten Albarn predvsem politična sporočila tokrat postavlja v drugačen kontekst. Piše o čustvih, ki jih sproža politika, njena dejanja pa omenja vzročno. S tem so sporočila še bolj angažirana, kritična, močna in predvsem ganljiva.

Edino, kar morda manjka albumu, je kakšna prava uspešnica. Gorillaz so žrtvovali tisti njihov do konca pozitivno sprevrženi pristop do popa, kot tudi tekoče melodije, beate na prvo in hipnotične refrene, ki krasijo njihove številne hite, za kompleksnost in večjo izrazno svobodo. Logika uspešnice je tokrat “izgubila” proti še večji možnosti ustvarjalne svobode, katere rezultat pa še vedno premore obilico pop čutnosti. Čeprav je le-ta v tem zahtevnem miksu sila raznolikih, tako starejših kot sodobnih glasbenih praks v večini skladb v samo njim lastnem slogu do konca odbita.

Navkljub tej skoraj avantgardni naravnanosti, pa na albumu vseskozi vlada vzneseno party vzdušje, nekako v slogu, če že vse propada, bomo mi propadli na nivoju. Pri tem na gre za kakšen beg od problemov ali resničnosti, prej obratno, pop je le redko kdaj tako resničen in angažiran, kot je to na Humanz.

Skratka, album za užitkarje, posebneže in vse, ki še znate v glasbi najti “tisto več”.
 

Divjaški rockerji Britof imajo vse razen spokojnosti
14. julija novi album Laibach
 

Kiosk HmHm na: