Hawkwind – Into The Woods (2017)

TIP: Gospodarji vesolja vabijo na še eno neponovljivo potovanje.

Žalostno je, kako je lahko skupina, kot je Hawkwind, po oseminštiridesetih letih dela, točno tridesetih bolj ali manj izvrstnih in tudi fenomenalnih studijskih in vsaj treh kapitalnih koncertnih albumih tako potisnjena na rob zgodovine in glasbenega spomina. Bendu ni pomagalo niti to, da se je v njem v zgodnjih sedemdesetih v karizmatičnega basista in frontmana izoblikoval Lemmy, ki je za skupino napisal in odpel tudi njeno največjo (in edino pravo, op.) uspešnico Silver Machine, kot tudi skladbo Motörhead, ki je prvič izšla prav pod imenom te skupine. Še manj je Hawkwind pomagalo sodelovanje s slovitim piscem stripov, fantastike in znanstvene fantastike Michaelom Moorcockom. Tudi to, da so si Hawkwind praktično izmislili space rock in da so svoja potovanja v zvočna vesolja definirali morda bolje kot katerakoli rock skupina do zdaj, jim ni kaj dosti pomagalo. Čeprav so naredili toliko revolucij v rocku, kot jih ni morda nobena skupina do zdaj, Hawkwind z izjemno “njihove” Anglije ostajajo povsem na robu in so huda obskurna eksotika.

In v svoji karieri je bend počel marsikaj. S samosvojim hipi kolektivizmom, psihedelično predrznostjo, neustavljivo rock držo in odpadniško drugačnostjo je bend pod vodstvom neumornega kitarista in pevca Davea Brocka ustvaril neverjeten, naravnost vizionarski opus. Hawkwind so klasični rock, psihedelo, hard rock, heavy metal, čisti rock ’n’ roll, progressive, kasneje tudi novi val, eksperimentalni in modernejši rock in še kaj znali spraviti v neponovljivo zvočno (med)galaktično potovanje. Na drugi strani pa so že v zgodnjih sedemdesetih skozi (analogne) sintetizatorje spuščali zvoke saksofona in drugih klasičnih instrumentov in tudi kasneje so neprestano eksperimentirali s sintetizatorji. In to na način, kot to še dandanašnji ne počne nihče.

Njihov trideseti album Into The Woods je spet nekaj posebnega. Na eni strani je presenetljivo kitarsko surov, na drugi pa prefinjen, vesoljski, kozmično zadet, elektronsko ambientalen in starinsko psihedeličen. Hawkwind se s svojo fascinantno energijo in neponovljivo drugačnostjo vračajo v zvočna osončja predhodnih albumov, hkrati pa predstavljajo neka nova videnja, ki jih od njih še nismo slišali.

Naravnost neverjetno je, koliko vznemirljivih, barvitih in čudovitih motivov se po skoraj petdesetih letih še vedno skriva v kalejdoskopu Hawkwind, ki tudi na tem albumu navdušujejo tako z neskončno rockersko energijo, svojevrstnim misticizmom, po njihovo zavito hipi utopičnostjo, (znanstveno) fantastično psiho-magijo, galaktičnimi elektronskimi in zvočnimi tripi, kot tudi s še vedno nenadkriljivo izvedbeno in ustvarjalno osredotočenostjo in dorečenostjo.
 

Ješča vešča, groovy swing jazz s prilogami presenečenja
Kesha se po petih letih vrača z novim albumom
 

Kiosk HmHm na: