In Flames – Battles (2016)

TIP: Nekdanji death prvaki v bitkah z moderno ameriško metalurgijo.

Minilo je desetletje od zadnjega pravega melodičnega death metal albuma In Flames, ki veljajo za ene glavnih utemeljiteljev te zvrsti in prvake slovitega göteborškega zvoka. Na kasnejših izdelkih je bend vseskozi dodajal vse več prvin moderne metalurgije in tudi trših alternative rock prijemov in temu primerno zmanjševal količino growlanja (renčeče tulečega petja, op.) in pravoverne klasične metalurgije. Dokončno redukcijo svoje bolj pravoverne metal preteklosti je bend naredil na prejšnjem albumu Siren Charms iz leta 2014, ki je njihov najmehkejši izdelek do zdaj, a jim je prinesel velik komercialni uspeh in celo 26. mesto na ameriški lestvici.

Zaradi tega se je skupina, ki jo dolgoletni člani drug za drugim zapuščajo, prvič v svoji več kot četrt stoletja dolgi karieri odločila, da bo svoj novi album Battles snemala v ZDA in z ameriškim producentom. In to ne s komerkoli, ampak s slovitim Howardom Bensonom žanrsko povsem neobremenjenim zvočnim magom, ki mu je sodelovanje s skupino Sepultura leta 1998 spremenilo kariero, “dokončno zmago” pa so mu prinesla snemanja s povsem drugačnimi izvajalci, med katerimi so tudi Daughtry, Kelly Clarkson, Adam Lambert, Skillet, Santana in še nekateri. Benson je svoj del posla na Battles opravil z odliko, saj je poleg izjemega zvoka bendu vrnil tudi precej metal ostrine.

In Flames slogovno še naprej rijejo globoko po ameriško zvenečih metalcore, alternative metal, nu metal in tudi bolj klasičnih modernih rock okoljih. Res pa je, da jih tokrat precej večkrat prebadajo s kakšnimi bolj metalurškimi paranji in pohitrenimi vložki. Skupina na Battles kaže precej več svoje (stare) agresivnosti, izvedbene napadalnosti in tudi želje po nenehnih spremembah znotraj posamezne skladbe. Po drugi strani pa predstavlja zelo melodične skladbe, ki imajo marsikje himnične refrene, skoraj pop rockersko spevna spremljevalna večglasja ali prijetno zveneče in že velikokrat slišane fraze modernih ameriških radijskih rock bendov.

Battles ni ponovil uspeha predhodnika. Priplezal je “le” do 60. mesta, kar je še ena potrditev, da ne gre za čisto konvencionalen in predvidljiv album. Čeprav je za mainstream vse preveč energičen, pa je zelo poslušljiv.

In Flames imajo (spet) dober groove, so napadalni, kot je treba, predstavljajo nekaj zelo dobrih skladb, imajo zvok in še vedno znajo dobro “počiti”. Edina škoda je, da je tako dobro narejen in vsaj za okolja sodobnega ameriškega (korporacijskega) rocka tako drzen album naredila skupina s takšno preteklostjo in identiteto. Kljub temu, da se dandanašnji meša vse z vsem, se je v primerih, kot je album Battles, tega težko navaditi.
 

David posnel prvo slovensko rap skladbo v ritmu valčka
Skupina Help! navdušila na premieri filma The Beatles: Osem dni na teden
 

Kiosk HmHm na: