James Blunt – The Afterlove (2017)

TIP: Kaže, da mu mnogi zamerijo, ker ne “patosira” v čisto vsaki skladbi.

Štiri leta po tem, ko je leta 2000 zapustil mirovne sile na Kosovu, je James Blunt povozil svetovno glasbeno sceno z albumom Back To Bedlam. Britanski glasbenik, vojaški diplomant in pilot je na sceno vrnil srce parajoče počasne skladbe, narejene v najboljši klasični (britanski) pop-senti maniri. Hkrati pa so imele ravno pravo dozo avtorskega pristopa in za tiste čase modernega zvoka. Uspešnice tega albuma so bile tako gromozanske, da so po nekaj mesecih neusmiljenega radijskega predvajanja, njegovi najbolj zvesti oboževalci (in predvsem oboževalke) začeli pisati peticije radijskim urednikom, naj vsaj za nekaj časa umaknejo njegove skladbe s programa. Album pa je postal tudi najbolje prodajan britanski album prejšnjega desetletja.

Na naslednjih treh albumih je Blunt nadaljeval v podobnem slogu in tudi z njimi požel kar precej uspeha.

Na svojem najnovejšem albumu The Afterlove, ki je njegov prvi po skoraj štirih letih, pa se je odločil za kar precejšnje spremembe. In to ne samo v načinu, kako je izid albuma napovedal. V videu z naslovom Preverite mojega trideset centimetrskega se je slekel in dejal: “Nekaj velikega vam moram pokazati.” Potem se kamera sprehodi na velkanski ovitek albuma, ki zakriva njegovo moškost.

Blunt je skladbe zavil v zelo blagi tropical house beat ali zven, kar je trenutno super-popularen trend v popu. Nove skladbe imajo tako precej bolj izrazit beat in na splošno tudi bolj elektronski zven in so vsekakor narejene po zadnji modi. Da je to dosegel, je Blunt žrtvoval bogatost aranžmajev, ki je krasila prejšnje albume. Tako je na tej plošči le ena skladba, katere osnova so klavir in godala. Drugod pa zanj nove beate spremlja akustična ali kar se da nedistorzirana električna kitara. Ponavadi je zraven še nekaj elektronskih podlag, precej močna bas linija, kanček modernih odmevov in to je vse. Bolj minimalistična glasba pa izjemno dobro poudari razkošje Bluntovega glasu in njegove izjemne interpretacije.

The Afterlove je odličen pop album, na katerem Blunt pokaže tudi malce drugačen sentiment in predvsem pripravljenost na spremembe – slednje v ravno pravi meri in v zelo blagi obliki. Skoraj odveč je podarjati, da so skladbe izvrstno napisane in posnete. Eno je pomagal napisati in posneti tudi njegov prijatelj Ed Sheeran, s katerim ga povezuje tudi skupni menedžment. In prav ta skladba je presenetljivo najbližje tistemu, kar je Blunt počel nekoč.

Na albumu je kar nekaj potencialnih uspešnic, ki pa to verjetno ne bodo nikoli postale. Nekaj tednov po izidu je že jasno, da zna biti ta album celo njegov komercialno najmanj uspešen. Velika Britanija in ZDA, ki sta bili njegovi največji zaveznici, The Afterlove nista najbolje sprejeli. Boljše gre Bluntu na evropskem tržišču in v Avstraliji. Očitno velika trga nista najbolje prenesla njegove spremembe, čeprav le-te ni tako velika in drastična, da bi kakorkoli zmanjšala njegov šarm in njegov prepoznavni slog. Prej obratno!

Vsekakor pa to ni nikakršen razlog, da albumu ne prisluhnete. The Afterlove je brez dvoma izjemno kakovosten in tudi slogovno pester pop album, ki je daleč od instant godlje večine današnjih tovrstnih izdelkov.
 

Black Reaper, še ena slovenska thrash velesila
Kratke novice, april 2017
 

Kiosk HmHm na: