Jean-Michel Jarre – Electronica 1: The Time Machine (2015)

TIP: Neobvezna čajanka z velikani elektronike.

Jean-Michel-Jarre-Electronica-1-300

Francoz Jean-Michel Jarre je eden najvplivnejših predstavnikov elektronske glasbe. V letih 1977 in 1978 je z albumoma Oxygene in Equinoxe poskrbel, da je prav vsakdo vedel, kaj je to sintetizator in kaj je elektronska glasba. Takratni elektroniki so ga sicer imeli za komercialnega. Dejstvo pa je, da je v tistih skladbah tudi veliko kakovostnih in še nikoli prej slišanih prvin. Jarre je kasneje naredil še nekaj revolucij. Prva so bile vizualizacije ob glasbi, ki jih je Jarre izvajal desetletja pred raznimi VJ-ji. Kljub manjšim tehničnim zmožnostim, pa njegove vizualizacije v marsičem še zdaj ostajajo nepresežene. Še večjo revolucijo pa je naredil s koncerti, če se temu sploh še lahko tako reče. Leta 1979 je imel v Franciji prvi koncert, ki si ga je ogledalo več kot milijon gledalcev. Sedem let kasneje pa je del Houstona spremenil v velikanski oder oziroma projekcijska platna in še drugič podrl lasten rekord koncerta z največ obiskovalci. V Texasu jih je bilo milijon in pol. Leta 1997 pa je Jarre s koncertom ob obletnici Moskve, ki ga je videlo 3,5 milijona ljudi, izenačil rekord koncerta, ki ga je imel tri leta prej v Riu de Janeiru Rod Stewart.

67-letni Jarre, ki je živa legenda elektronske glasbe, je napovedal, da bo album Electronica 1: The Time Machine posnel z nekaterimi ustvarjalci, ki so pred ali po njem dali elektronski glasbi nove razsežnosti. Na albumu gostujejo velikani, kot so Boys Noize, M83, Air, Vince Clarke, Little Boots, Fuck Buttons, Moby, Gesaffelstein, Tangerine Dream, Laurie Anderson, Armin Van Buuren; 3D in John Carpenter. Poleg njih pa tudi virtuoz Lang Lang in ktarist The Who Pete Townshend. Pričakovati je bilo pravi vesoljski pok različnih elektronskih praks, še posebej zato, ker Jarre z vsemi gosti ni izmenjaval delčkov skladb preko spleta ampak je z njimi osebno snemal v studiu. Žal pa se to v več kot polovici od petnajstih skladb to ni zgodilo. Predvsem večina novejših izvajalcev se je spoštljivo podredila Jarreovem melosu in strukturam. Tudi Jarre je v teh sodelovanjih malce “popustil” in te skladbe zvenijo zelo lahkotno in kar preveč pop. Med boljšimi sodelovanji je vsekakor tisto z zdaj, žal, že pokojnim Edgarjem Froesejem in njegovimi Tangerine Dream, ki so pokazali nekaj dramatičnosti in kozmičnosti stare šole. Edina dva, ki sta vnesla nekaj samosvoje moderne trip-hop oziroma EDM / techno senzibilnosti sta 3D iz Massive Attack in francoski ustvarjalec Gesaffelstein. Tisti pričakovani presežek ustvarjalnih energij “obeh svetov” pa se je posrečil v vrhunskih skladbah, ki jih je Jarre naredil z newyorško artistko Laurie Anderson oziroma kitajskim pianistom Lang Langom.

Že za prihodnje leto je napovedan album Electronica 2, za katerega lahko le upamo, da bo po večini tako drzen, nepredvidljiv in drugačen, kot sta zgoraj omenjeni skladbi. Electronica 1 je v celoti, žal, vse preveč enoplasten in čisto prelahkoten album.

Raggalution, svetovna reggae pozitiva iz Kranja
Coldplay pripravljajo disco album
 

Kiosk HmHm na: