Jeff Lynne’s ELO – Alone In The Universe (2015)

TIP: Kot da vmes ni minilo več kot 35 let.

Jeff-Lynnes-ELO---Alone-In-The-Universe-(2015)

Izjemno popularen in nadvse uspešen britanski bend Electric Light Orchestra oziroma ELO, ki jih je vodil pevec, multiistrumentalist, producent in skladatelj Jeff Lynne, je uspel s precej nenavadno mešanico rocka, progressive vložkov, popa in takratnih trendovskih slogov, ki ji je dodajal bombastične godalne aranžmaje, simfonične orkestracije, občasen beatlovski prizvok in spektakularna večglasja. ELO, ki so bili uspešni predvsem v sedemdesetih in na začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja in so do zdaj prodali neverjetnih 50 milijonov plošč, so prenehal delovati leta 1986 zaradi upada popularnosti, kar je svojevrstna ironija.

Lynne je že v tistem času veljal za izjemnega skladatelja in v nekaj naslednjih letih si je pridobil še status vrhunskega producenta. Med leti 1988 in 1990 je bil član Traveling Wilburys, morda največje super-skupine vseh časov, v kateri so bili še George Harrison, Roy Orbison, Bob Dylan in Tom Petty. V tej skupini je Lynne predstavil svojo bolj intimno avtorsko plat, ki jo je kasneje gojil tudi na nekaterih solističnih albumih.

Lynne je nekajkrat poskusil oživiti ELO, a brez večjega uspeha. Leta 2014 je britanski Radio 2 dal pobudo za ponovno združitev skupine za dobrodelni koncert. V petnajstih minutah je pošlo 50.000 vstopnic in na hitro sestavljena skupina je nastopila na Hayde Parku kot Jeff Lynne’s ELO, kar je tudi prav, saj je bil od nekdanjih članov v tej zasedbi le klaviaturist Richard Tandy.

Septembra lani je Lynne objavil, da bo izdal novi album pod imenom ELO. Takšna napoved prinaša precejšnjo odgovornost in še večje tveganje, če nočeš še ene razprodaje velike glasbene blagovne znamke iz preteklosti.

Lynne je na Alone In The Universe na večini skladb dejansko na zelo atraktiven, če ne kar spektakularen način obudil zmagoviti zvok ELO izpred davnih desetletjih. Veličastno pri tem pa je, da album ne zveni zastarelo. Lynne predstavlja času primerne, dokaj kratke in skladateljsko do skrajnosti funkcionalne skladbe. Tokrat je v njih malce manj tistih bombastičnih orkestralnih vdorov in baročnih poigravanj, ki so bila v sedemdesetih značilna za bend. Vse ostalo pa je skoraj nedotaknjeno – zasedba instrumentov, pristop, zven, slog in celo nekaj melodij je, ki so zelo podobne tistim starejših skladb. Lynne je skoraj neopazno dodal še nekaj modernih zvokov in nekaj bolj avtorsko folky in rock ‘n’ rollasko vedrih skladb, ki bi jih z veseljem uporabili pri Traveling Wilburys, če bi ti še delovali. Hkrati pa je s tem poskrbel, da je album do skrajnosti poslušljiv, zvočno barvit in pester.

Na nek način je kar malce srhljivo, da je Alone In The Universe tako dostojno, na trenutke celo odlično nadaljevanje tistih največjih albumov ELO iz konca sedemdesetih in začetka osemdesetih – kot da se je v tem času premalo (z)godilo.

No, tudi če ELO (še) ne poznate, boste vsi, ki imate radi bolj sredinski, klasični easy rock, z Alone In The Universe prišli na svoj račun. Česa tako vrhunskega in s takšno letnico v tem žanru zlepa ne boste našli.

V ZDA so lani prvič prodali več starih kot novih albumov
Nova skladba in kmalu še novi album skupine Avtomobili
 

Kiosk HmHm na: