Joe Satriani – What Happens Next (2018)

TIP: Srž instrumentalnega kitarskega albuma.

Joe Satriani si je v drugi polovici osemdesetih praktično izmislil instrumentalni kitarski heavy metal album in ga ponesel v center takratnih rock dogajanj. Hitro je dobil kopico posnemovalcev. Tri četrtine izmed njih je skrčilo njegove vizije na nekakšno hitroprstno tekmovanje, katerega bistvo je bilo, kdo bo potrgal več not na sekundo. To kazanje (steroidnih akademskih) “mišic” se je praviloma odvijalo na dolgočasnih, stokrat prežvečenih glasbenih podlagah, vzorcih in prijemih.

Satriani nikoli ni podlegel tej miselnosti. Malo več kot trideset let po prelomnem drugem albumu Surfing With The Alien tudi na svojem najnovejšem, že šestnajstem albumu What Happens Next kaže vso kompleksnost in razsežnost svojega pristopa k igranju in skladanju. Satriani se s tisto slo, ki jo ima lahko le skladatelj po duši, vseskozi trudi ustvariti kar se da močno in prepričljivo skladbo, ki ima nek dramatski tok in lok, izdelano strukturo, ki ima neko “sporočilo”, kitico, prehode, refren, melodijo in seveda tudi kakšne elemente presenečenja. Šele potem pridejo na vrsto vse njegove tehnične in izvedbene novotarije, nadzemeljski triki in akrobacije ter njegovo spektakularno in neponovljivo igranje kitare, ob katerem vsak pravi rocker okameni z odprtimi usti.

Satrianiju sta novem albumu pomagala dva super-glasbenika in živi legendi rocka, basist Glenn Hughes (Deep Purple, Gary Moore, Trapeze, Black Country Communion, California Breed, Black Sabbath …) (ki tokrat ni mogel pokazati svojih fantastičnih pevskih sposobnosti 🙂 ) in bobnar Red Hot Chili Peppers Chad Smith. Satriani, ki nasploh slovi kot glasbenik, ki je posebej pozoren do svojih sodelavcev, je od obeh vzel najboljše. Od Hughesa je črpal predvsem tisti monolitni trdovratni klasičen rock pristop, od Smitha pa (pre)drznost modernejšega rock izraza in njegov neponovljivi občutek za groove. Vsi skupaj pa so ustvarili elementarno, prvinsko in neposredno vibracijo, ki je veliko bližja Satrianijevim albumov iz osemdesetih, kot pa tistim iz njegovega zadnjega obdobja.

Na What Happens Next se je Satrianiju kombinacija prepričljivo napisanih skladb z zvrhano mero občutka in okusa ter fantastičnega igranja še posebej dobro posrečila. Nekaj skladb po slogovni odprtosti in bolj “prosti” formi spominja na njegov izjemni prvenec Not Of This Earth iz (1986). Na albumu je nekaj odličnih heavy metal killerjev, nekaj malce posodobljenih modernih rock rušilcev in odbitih “ambientalnih” pol balad. Ne manjka pa niti njegovega zdaj že kar slovitega boogie rollinga, funkoidnega groova, niti nekaj bolj zahtevnih in bolj raziskujočih skladb.

What Happens Next je definitivno eno najboljših del velikega kitarista sploh. Album je izredno poslušljiv, a hkrati dokaj zahteven, vseskozi energičen in ima tisto brezčasni naboj in eksplozivnost klasičnega rocka, ki v pravih rokah tudi po vseh teh desetletjih učinkuje nepremagljivo.
 

Vražja (kant)avtorska hard rockerja Vagabunda spet na poti
The Margins - Bella Insania (2017)
 

Kiosk HmHm na: