Jovanotti – Oh, vita! (2017)

TIP: Ko pop (spet) postane ustvarjalna in vznemirljiva platforma.

Jovanotti je eden največjih, najpomembnejših in najbolj markantnih italijanskih pop izvajalcev zadnjih treh desetletij. V poznih osemdesetih letih prejšnjega stoletja je v takrat slogovno praktično hermetično zaprto tamkajšnjo pop sceno, ki je še vedno temeljila na desetletju ali dveh starih pravilih kancone in popevkarskega pristopa, vnesel elemente hip hopa in trdih elektronskih beatov. V devetdesetih pa je dokončno uveljavil rapersko izražanje kot povsem legitimno sestavino italijanskega popa. Takrat je tudi napisal kopico groovy funk skladb in tudi nekaj rahlo acid obarvanih plesnih bomb. Vse več prostora je v svojih skladbah namenil tudi etnu, reaggeju in iz slednjega izpeljanih žanrov. Tudi njegova besedila so postajala vse bolj socialno osveščena in realistična.

Morda največja zanimivost njegovega ustvarjanja pa je ta, da se je z enako intenzivnostjo, kot je razgrajeval temeljne vzorce italo popa, hkrati tudi vračal k tamkajšnji tradiciji kantavtorstva, popevke, kancone, šasona in folka. S tem je dobil neko novo in drugačno izraznost, a tudi nezgrešljivo italijansko prepoznavnost.

Oh, vita!, njegov štirinajst studijski album, je še eno izjemno zlitje tradicije in skoraj avantgardnega, striktno avtorskega in nadvse modernega popa.

Zanimivo je, da sta dve tretjini od štirinajstih skladb tega albuma narejeni v maniri intimnega, kantavtorskega akustičnega folka v najboljši tradiciji italijanskih “trubadurjev”. V nekaterih od njih pa je Jovanotti na ne ravno običajnih mestih dodal kakšen nadvse nenavaden prijem, zvok, instrument ali poudarek.

Na drugi strani je na albumu tudi nekaj naelektrenih, strupeno barvitih skladb izjemnega pop naboja in spektakularnih križanj žanrov. Z njimi Jovanotti na najboljši način spomni, da še vedno premore ves tisti svoj neponovljivi groove, izostreni smisel za beat in izjemni posluh za žanre, bodisi ko gre za poulični hip hop, reggae, “the latest & the greatest” pop, stari in novi elektronski plesni beat, tradicionalni super-energični funk ali kakšno bolj eksotično world (pod)zvrst. V zaključni, kar osem minut dolgi skladbi Fame pa je pokazal, kakšen velemojster lepljenja žanrov je. Pesem se začne s starinskimi electro beati, s kakršnimi je začel v osemdesetih, in nato preraste v pravo malo simfonijo, v kateri na manjka, funka, močvirskih rock riffov, vročih “mardi gras” trobil, naelektrenega funka, prave improvizacije, modernih pop okraskov in še česa.

Producent albuma je bil sloviti Rick Rubin, zvočni mag, ki je delal praktično z vsemi glasbenimi velikani, in je postavil nekaj standardov tako klasične rock, metal in predvsem hip hip produkcije. Rubin je ohranil Jovanottijevo tipično italijansko zvočnost, hkrati pa ji je dodal nekaj umazanega, zelo tradicionalnega in prvinskega “americana” rock zvoka. S tem je ustvaril neko novo razsežnost Jovanottijeve pripovednosti, podobno kot je to storil na tistih slovitih albumih Johnnyja Casha. Oh, vita! ima tako neko širšo zvočno prepoznavnost, katere pomen ni toliko v kakšnem poskusu prodora na tuje trge, ampak bolj v tem, da bo Jovanottijevo številno italijansko občinstvo dobilo “še nekaj več”.

Jovanotti se bo namreč kmalu odpravil na gigantsko italijansko turnejo, ki po tehnični zahtevnosti in spektakularnosti, kot je povedal na tiskovni konferenci za žal odpadli koncert v Ljubljani, ne bo zaostajala niti za takšnimi giganti, kot so U2.

Oh, vita! je v vseh pogledih izvrsten pop album in še en dokaz, kako močna in zanimiva je periferija svetovne glasbene (pop) scene. Vsekakor se včasih izplača odmakniti pogled z ameriških in britanskih pop lestvic. V primeru tega nadvse prijetnega albuma pa še posebej.
 

San Di Ego so se ob peti obletnici odločili, da nadaljujejo
Thrash legende Slayer končujejo svojo pot
 

Kiosk HmHm na: