Judas Priest – Firepower (2018)

TIP: Totalni heavy metal + moderna zvočna okolja = čista zmaga!

Judas Priest iz Anglije so bili prvi totalni heavy metal bend. Že v drugi polovici sedemdesetih so na štirih izjemnih albumih izoblikovali slogovne glasbene postulate heavy metala, katerih bistvo so kitarski riffi in solistični dvoboji in dueti v prvem planu, ubijalska in funkcionalna ritmika, izviren zvok in produkcija ter superiorna in napadalna izvedba. Poleg vsega tega je ima skupina še fenomenalnega Roba Halforda, gospodarja ceremonije in enega najboljših rock pevcev vseh časov.

Tisto, kar je bilo pri skupini zares novo, je bil način, kako so se lotili glasbe in vsega, kar spada zraven. V glasbi so izbrisali vse, kar je spominjalo na hard rock, rock tradicijo in klišeje preteklosti. Do obisti prečiščene forme pa so se lotili na kar najbolj agresiven in temeljit način. Poleg tega so na oder prihajali (ali se pripeljali s Harley-ji, op.) v okovanih usnjenih oblačilih, okovani z verigami, lisicami, ponetanimi zapestnicami, pasovi za naboje in podobnimi, v metalu še zdaj obveznimi dodatki. Leta 1980 pa je bend na albumu British Steel predstavil ultimativno vizijo čistega heavy metala. Judas Priest, ko so kasneje izdali še kopico izvrstnih albumov, so kmalu zatem postali svetovna senzacija in eden največjih heavy metal bendov vseh časov.

Judas Priest so tako po glasbi kot po opravi eden največkrat posnemanih bendov. Morda najboljši odgovor, zakaj na svojem področju kljub temu ostajajo nepreseženi, pa ponuja prav njihov najnovejši album Firepower.

Že med snemanjem je skupina obljubila, da bo končno spet naredila tisti pravi heavy metal album brez primesi. To izjavo gre malo komentirati, saj Judas Priest praktično nikoli, če izvzamemo njihov prvenec in albume, na katerih ni pel Halford, niso kaj pretirano odstopili od pravovernega heavy metala. V devetdesetih so se nekoliko spogledovali z zvočnostjo in prijemi tistega časa in nekaj podobnega velja tudi za prejšnje tri albume, ki so jih izdali po Halfordovi vrnitvi v bend. Torej gre v tej izjavi za odtenek, ki pa odloča o pomembnih zadevah. Morda najpomembnejša je, ali bo Judas Priest uspelo (po)ustvariti magijo klasičnega heavy metala, ki za glavno sceno danes dobesedno ne obstaja. Druga pa je, ali bo to album, ki ga bo moč postaviti ob bok njihovim številnim klasikom.

Na obe zgornji dilemi je odgovor pritrdilen. Njihov osemnajsti album Firepower je prvi po Painkiller iz leta 1990, ki se lahko primerja z njihovimi klasičnimi deli iz osemdesetih in sedemdesetih. Judas Priset pa so, kolikor se v teh drugačnih časih da, držali obljubo. Tokrat ponovno kažejo tisto osredotočenost, brezkompromisnost in trdnost, s katero so navduševali v tistih zlatih časih metal godbe. Podobno kot na začetku osemdesetih, je bend tudi tokrat precej prečistil svoj izraz in se totalno osredotočil na tisto bistveno – spektakularne riffe, pogubno ritmiko, atraktivni vokal in efektne kitarske izlete. Vsega tega seveda ne bi bilo brez izvrstno napisanih skladb. In prav tu pride do izraza še ena, v teh njihovih silnih turbo metal napadih vse prevečkrat spregledana ali vsaj premalo upoštevana lastnost, in sicer njihov izjemni smisel za melodijo in prefinjenost, in to tako pri pisanju skladb kot pri sami izvedbi. In na tej točki so Judas Priest še zmeraj nenadkriljivi.

Posebna in nadvse zanimiva zgodba tega albuma je zvok, ki sta ga oblikovala producenta Tom Allom, ki je ustvaril zvok vseh njihovih najuspešnejših in najbolj prepoznavnih albumov, od koncertnega Unleashed In The East (1979) do Ram It Down (1988), in Andy Sneap, precej mlajši predstavnik povsem drugačnega kova, ki je tudi zamenjal originalnega kitarista Glenna Tiptona, ki se je zaradi parkinsonove bolezni umaknil iz skupine. Dvojec je naredil na prvo poslušanje precej presenetljivo potezo, saj zvok ni tako barvit, kot je bila to praksa v osemdesetih, in tudi totalno metalski ni povsod in za vsako ceno. In vendar je prav zvok tisto najbolj novo in drugačno na albumu. “Star” je le pristop, s katerim Judas Priest opozarjajo, kako pomembno vlogo ima produkcija pri celotni glasbeni podobi. Takšnega zvoka pred tridesetimi leti niti sanjati nismo mogli. Producenta pa sta uspela v zelo modernih in prečiščenih zvočnih okoljih ohraniti vso magijo, intenzivnost in naboj klasičnega heavy metala in tudi duh preteklosti. In prav zvok je tisto, kar združuje preteklost in sedanjost skupine, in povezuje vse delčke njihovega izraza v uničujoče energično celoto.

Firepower ima vse tisto, zaradi česar so Judas Priest bogovi heavy metala. Tu so spet tisti njihovi spektakularni, visokooktanski, hitri metal napadalci, pa načrtno rahlo zadržani, a zato toliko bolj nevarni rušilci in malo bolj himnične in tektonsko epske skladbe. Album zaključuje super-težka, dramatsko rastoča, na pol akustična balada. Pravi biser pa je (če izvzamemo sijajni mini-instrumental, op.) z naskokom najkrajša skladba, nekaj manj kot triminutna No Surrender – ultra-melodični bombnik s sijajnim refrenom, ki po efektnosti, naelektrenosti in razvejanosti spomni na tisto vse prevečkrat spregledano obdobje izvrstnih albumov pred British Steel.

Firepower je še en sijajni hevy metal album, ki več kot dobro funkcionira v tretjem tisočletju. Judas Priest na njem nadvse atraktivno, učinkovito in na dovolj izviren način spomnijo na svoje številne zmagovite trenutke in hkrati, kar je zares težko, nikoli ne postanejo žrtev lastne preteklosti.

Vsekakor je heavy metal je še kako živ, na pa vas ostaja, ali ga boste odkrili.

P. S., pa ne pozabite, Judas Priest so zvezde letošnjega festivala MetalDays.

Iztok Novak Easy z novo skladbo, tenkočutno kantavtorsko ekstravaganco
Foto-utrinki: Bijelo dugme v Ljubljani
 

Kiosk HmHm na: