Karamela – Brez strahu (2017)

TIP: Magija stare šole, ki jo v tem tisočletju še kako potrebujemo.

Obalna glasbena scena je bila zaradi prefinjenosti, dovršenosti, tehnične izjemnosti in tudi svojevrstne sproščenosti vedno nekaj posebnega na slovenski glasbeni sceni. Lahko bi rekli, da je bila nekakšna slovenska Kalifornija. Zelo podobno raven, stanje duha in ustvarjalnosti, ki so jih desetletja nazaj na ameriško in svetovno sceno prinesli bendi, kot so The Doobie Brothers, Eagles in Toto, so v slovenski glasbeni prostor na svoj način z večjim ali manjšim zamikom prinesli izvajalci z Obale, in to ne samo na rock ampak tudi na pop sceno.

Kitarist Marijan Malikovič, bobnar Zlati Klun, klaviaturist Goran Velikonja in basist Jadran Ogrin, ki sestavljajo skupino Karamela, so žive legende obalne scene. Že od sedemdesetih let prejšnjega stoletja so v različnih skupinah ključno prispevali k temu, da je obalna scena tako svojevrstna in kakovostna. Ogrin, lastnik legendarnega studia Jork, pa je k temu veliko prispeval tudi na področju zvoka in produkcije. Edina zaskrbljujoča stvar je, da od odličnega prvenca Lare Baruce, ta generacija izjemnih glasbenikov in avtorjev nima pravih naslednikov. To se je še posebej izkazalo ob izidu albuma Brez strahu, ki je znotraj naših okvirjev preprosto izven vsake kategorije in svetlobna leta nad našimi standardi.

Brez strahu odraža ves sijaj dostikrat narobe razumljene in predvsem še danes po krivici vse preveč prezrte in premalo upoštevane obalne scene. Karamela na njem v bravuroznem slogu demonstrirajo ves njej sijaj in tudi svoje nenadkriljivo izvedbeno mojstrstvo. Na enajstih skladbah se z lahkotnostjo iz nekega drugega časa sprehajajo od vrhunskega pop rocka, klasičnega rocka, sofisticiranega progressive rocka, jazz rocka, bluesa in vse do izjemnega funkoidnega soft rocka. Vse skladbe so izvrstno posnete, virtuozno izvedene in vrhunsko napisane in aranžirane, krasijo pa jih tudi redko slišana prefinjenost, preudarnost, dramaturška dorečenost, zvočna perfekcija, spontanost, krasni (solistični) vložki, čudovite melodije in hipnotično večglasno petje vseh članov (pa smo spet v Kaliforniji, op.).

Klub temu, da gre v osnovi (vsaj za uho povprečnega današnjega poslušalca, op.) za zelo zahtevno glasbo, imajo prav vse skladbe neko zelo privlačno noto in tudi kanček tistega zapeljivega pop naboja. Ali z drugimi besedami, v kakšnem bolj normalnem (medijskem) okolju ali v kakšnem drugem času bi morale skoraj vse skladbe postati uspešnice. Ob tem je treba še enkrat poudariti, da je vseskozi govora o skladbah, ki so v osnovi kleni rock.

Album Brez strahu je tudi svojevrstno časovno potovanje. Karamela na njem na najlepši in nadvse spektakularen način pokažejo, kako se je stvarem streglo nekoč, hkrati pa sta njihovo igranje in pristop živ dokaz, da je takšen klasičen način tudi v današnjih časih preprosto nepremagljiv.

Definitivno eden najboljših in v vseh pogledih najbolj dorečenih slovenskih albumov vseh časov!
 

Prekaljeni Milan Lončina startal (tropical house) projekt MILLO
Tokac, Mef in Tone Kregar o problematiki pisanja rock in pop besedil
 

Kiosk HmHm na: