Katy Perry – Witness (2017)

TIP: Ena sama sama super-moderna pop prefinjenost.

Ameriška super-zvezdnica Katy Perry je ena najzaslužnejših za preporod modernega popa, ki ima v tem desetletju tako glasbeno kot idejno spet kaj za povedati. Tudi sama drža novih pop idolov je bistveno bolj inteligentna in v vseh pogledih daleč stran od tiste naučene rutine plesnih pajackov in lutkic, odmaknjenih od vsega življenjskega, ki smo jih skoraj dvajset let (z muko, op.) poslušali in predvsem gledali tja od začetka devetdesetih naprej.

Tudi njen najnovejši, peti album Witness je nekaj posebnega, čeprav Katy na njem ni več tako divja, kot je bila prej, kar je razumljivo. Dvaintridesetletna pevka je že skoraj desetletje v samem vrhu in izkušnje tudi prinesejo svoje. Tokrat Katy preseneča predvsem s prefinjenostjo in močnimi sporočili. V slednjih na zelo oseben način poziva svoje oboževalke, naj razmišljajo o ženski neodvisnosti in nasploh o vlogi žensk v družbi.

Čeprav je Katy na vsaki skladbi albuma sodelovala z drugim top producentom ali skladateljem, so skladbe po zvoku presenetljivo enotne. Tokrat pa niti enkrat ne boste slišali niti kančka tistih agresivnih, tulečih in spačenih sintetiziranih vložkov, po katerih tako radi posegajo v današnji pop produkciji, in se jih tudi Katy na zelo uspešnem predhodniku Prism iz leta 2013 ni branila. Namesto tega Katy na novem albumu veliko več poudarka daje samem toku, dinamiki in zvoku skladb. Na albumu tako prevladujejo zvoki okusnih, nadvse prijetno in blago zvenečih, a zelo energičnih sintetizatorjev. Celoten album pa preveva izrazit ton prefinjenosti in nadvse okusna izvedba. To velja tudi za njeno petje, ki je umirjeno, a zato toliko bolj čutno.

Zanimivo je, da izstopata dve skladbi, ki ju je Katy posnela z gostoma. Na elegantni reggae pop skladbi gostuje vnuk Boba Marleyja Skip Marley. Na Swish Swish, morda najbolj “revolucionarni” skladbi albuma, nekakšni moderno izpeljani starinski Detroit acid house pop zabijanki pa boste slišali tudi Nicki Minaj v zanjo povsem nenavadnem okolju. Na albumu je še ena bolj plesna skladba, ostale pa so narejene bolj v maniri sredinskega, a nadvse prefinjeno zastavljenega modernega, če že ne kar trendovskega (electro) popa. Kar nekaj izmed njih pa je začinjenih še s kakšnim dodatkom, ki malce izstopa iz žanra.

Čeprav brez radikalnih posegov, je Witness slogovno izjemen in dovolj pester, da drži pozornost od začetka do konca, hkrati pa so skladbe dovolj zahtevne in privlačne, da jih boste lahko še dolgo poslušali. Kaj več od pop albuma izvajalke na takšni ravni skoraj ne morete dobiti.
 

Mick Jagger kritično o brexitu in novih politikih
Silvija Starčević, odlična predstavnica nove generacije hrvaških rockeric
 

Kiosk HmHm na: