Kendrick Lamar – DAMN. (2017)

TIP: The album, na katerem veliki raper vzorči Janeza Bončino – Benča.

Slovenci si bomo album DAMN. zapomnili predvsem ali pa samo zato, ker je Kendrick Lamar na njem v zaključni skladbi DUCKWORTH., ki je nekakšen poklon njegovemu drugemu priimku, uporabil koščka skladbe Ostavi trag, legendarnega, a kar preveč pozabljenega slovenskega YU progressive jazz rock super benda September, katerega šef in glavni avtor je bil pevec in kitarist Janez Bončina – Benč. In sedemindvajsetletni Kendrick Lamar ni kdorkoli, je verjetno največji raper tega trenutka, kateremu nihče ne oporeka strahovitega talenta, mnogi pa ga imajo za čistega genija.

Tudi DAMN. ni samo še en album. Nenazadnje je v ZDA trenutno daleč najbolje prodajani album. Prav vse skladbe z njega so ta trenutek tudi na lestvici tamkajšnjih singlov. Album pa je prišel med prvih pet na praktično vseh največjih in najpomembnejših svetovnih trgih z izjemo Japonske.

Album je tudi po razmišljanju in pristopu do glasbe daleč onstran trenutnih svetovnih okvirjev, da slovenskih sploh ne omenjamo. Lamar in njegovi producenti na DAMN. nadaljujejo z načinom pisanja, ki je v nasprotju z običajno kitica-refren-solo … logiko. Bistvo njegove glasbe je v tem, da je v njej kar največ motenj, ki zdramijo oziroma vrnejo poslušalca k sami glasbi. Pristop, ki so ga poleg njega izoblikovali Drake, Kanye West, deloma tudi A Tribe Called Quest in Beyoncé na zadnjih albumih in še nekateri, je Lamar na svojem novem albumu še “povampiril”.

Nove skladbe so polne zavrtih ritmov, prekinjenih melodij in navidez polomljenih sampleov. Izrazitih refrenov tokrat praktično ni, prav tako ne kakšnega užitka ob muziciranju ali kakršnekoli žanrske pestrosti. Tudi vloga melodije je minimalna. Nekaj podobnega velja tudi za vzete koščke skladb drugih, ki so povečini komaj prepoznavni in so bolj v funkciji presenečenja, nove motnje ali provokacije in imajo povsem drug namen kot na izvirnikih. Če ne bi bilo napisano, verjetno ne bi nihče slišal, da v eni skladbi gostujejo U2, no, Rihanna je bolj opazna. Celo Lamarjevo rapanje je tokrat premočrtno umirjeno, brez kakšnega kričanja, afektiranosti ali kakšnih drugih govornih poudarkov.

Vendar takšne minimalistične lepljenke na koncu delujejo. Skladbe imajo dober tok in neko umirjenost, zelo prijetno zvočnost in za razliko o njegovih prejšnjih albumov tudi nekaj predvidljivosti tradicionalnega hip hopa izpred dveh ali še več desetletij. Težko pa bi trdili, da je takšen album najboljša stvar za v avto ali za ozadje, in to kljub temu, da na njem ne boste slišali niti kančka danes tako želene zvočne agresivnosti.

DAMN. je tudi idejno prepričljiv album. Lamar je na predhodniku To Pimp A Butterfly opozarjal na policijsko nasilje nad temnopoltimi in se zavzemal za celo paleto socialnih pravic, na katere v tem podivjanem tempu življenja kar pozabljamo. Nosilna skladba tistega albuma je z dvema Grammyjema nagrajena pesem Alrihgt, ki je postala himna množičnih protestov v velikih ameriških mestih, o katerih v naših logih vemo zelo malo. Pesem upanja z izrazito pozitivnim sporočilom, ki jo imajo nekateri kar za We Shall Overcome današnje generacije, je tudi neuradna himna vse bolj razširjenega družbenega gibanja Black Lives Matter. Na premierni izvedbi te skladbe leta 2015 je Lamar na policijskem avtu, popisanem z grafiti mahal z veliko ameriško zastavo, kar je desničarski komentator televizije FOX izkoristil za izjavo, da je hip hop temnopoltim naredil več škode kot vsi rasisti skupaj v nekaj letih. Lamar mu dokončno odgovarja na DAMN. s pronicljivo in edino malce “jezno” skladbo DNA., v katero je vključil tudi omenjeni citat komentatorja.

Sicer pa je Lamar dejal, da se je v besedilih tokrat bolj posvetil “življenju samem” in tudi (ne samo temnopoltim) lokalnim skupnostim, saj so le-te tiste, ki dejansko kaj premaknejo. Na drugi strani pa tokrat predstavlja tudi veliko zelo osebnih skladb in to na način, kot sta to počela njegov idol 2Pac in Eminem. V njih poje o strahu ponosu, depresiji, seksualni napetosti, prevzetnosti …

DAMN. je še en revolucionarni hip hop album, ki je po zasnovi bližje eksperimentu, kot pa pop izdelku. Kljub temu pa je postal slednje – svetovna pop uspešnica največjih možnih razsežnosti, kar kaže, da se tako način poslušanja kot vzvodi ustvarjanja glasbe radikalno menjajo. Če na bolje, bomo videli.

Zanimivo bo tudi opazovati, kdaj se bo vsaj kanček senzibilnosti tovrstnih albumov pojavil pri nas, kot tudi, ali si bo kakšen slovenski radio ali medij upal (za)vrteti “našo” DUCKWORTH., nenazadnje je skladba singel na ameriški lestvici?
 

Novi album Deep Purple osvaja svetovne lestvice
Novi skladbi in novi koncertni album Rainbow
 

Kiosk HmHm na: