Kesha – Rainbow (2017)

TIP: Super-moderen in raznolik pop album s čudovitim nabojem tradicije.

Glasbeni trg v ZDA je najboljši primer tega, kako ohranjati, negovati in oživljati tradicijo. Medtem kot pri nas skladbe Smrkljica Sonje Gaberšček ne moreš slišati niti na YouTubeu, kaj šele jo dobiti na kakšnem spodobnem nosilcu zvoka, da kakšnih dvestoto na CD-jih nikoli izdanih ključnih slovenskih albumov niti ne omenjamo, v ZDA neprestano (re)izdajajo stare stvari, jim dajejo nov pomen in jih postavljajo v nov kontekst.

Tradicija pa v ZDA ni samo donosen posel, ampak je tudi svojevrstno pribežališče in zatočišče za avtorje, ki se k njej zatekajo v času takšnih in drugačnih kriz in tudi takrat, ko jim zmanjka novih idej. Country je poleg standardnega jazza, bluesa in rock ’n’ rolla tisti del tradicije, h katerem se glasbeniki največkrat zatečejo v takšnih trenutkih. Med zadnjimi bolj odmevnimi tovrstnimi izleti se morda spomnite bizarnega country albuma rockerjev Bon Jovi ali nedavnega precej bolj uspešnega koketiranja s to zvrstjo, ki ga je na svojem zadnjem albumu izvedla Lady Gaga.

Zadnja v vrsti izvajalcev, ki so se zatekli k tradiciji, je ameriška pop super-zveznica Kesha, ki je za ta korak imela kar nekaj razlogov. Za seboj ima rehabilitacijo in hud spor z nekdanjim producentom in posledično tudi z založbo. Očitno pa se je hotela znebiti tudi podobe ekscesne izvajalke, ki je vse prevečkrat na robu vulgarnosti in s to podobo povezanega agresivnega elektronskega zvoka in skoraj raperske neposrednosti, ki sta bila dolga leta njen zaščitni znak. V petih letih, kolikor praktično mogla izdati albuma, se je Kesha vsekakor zelo spremenila in postala še bolj odgovorna.

Vendar Kesha na svojem tretjem albumu Rainbow ni ponovila napake številnih izvajalcev in ni začela preigravati country fraz oziroma se strogo držati pravil te glasbe. Od countrya in tudi klasičnega rock ’n’ rolla je vzela predvsem njuno izrazno moč, kanček njune melodike in zvočnosti in način skladnje in dramaturgije. Skladbe na Rainbow imajo še vedno obilico tistega njenega bleščečega, koketnega in seksi pop naboja, vendar zdaj zvenijo bolj naravno in logično in vsekakor daleč od (vse prevečkrat nasilne) sintetičnosti, v katero se zateka velika večina današnje pop produkcije.

Kesha zdaj pleše na boogie in rock ’n’ roll, kot poje v eni izmed dveh odličnih skladb, ki ju je posnela z garažnimi desert rock projektili Eagles Of Death Metal. Na albumu je tudi izvrstna, ne povsem country skladba, v kateri Kesha poje s še vedno nepremagljivo (na njeni ravni je bila le še Tammy Wynette, op) legendarno country divo Dolly Parton. V tej skladbi se še posebej dobro sliši, kako izvrstna pevka je Kesha. V skladbi, v kateri s kletvico v refrenu odgovarja Trumpu na njegove seksistične izjave o otipavanju žensk, gostujejo odlični soul funk mojstri The Dap-King Horns. Vsi gostje so tako zvočno kot izrazno močno popestrili skladbe in dali Keshi povsem novo razsežnost.

Rainbow je odličen in zelo raznolik pop album, poln izjemno dobro narejenih skladb, ki zvenijo nadvse moderno, hkrati pa imajo vznemirljiv pečat in patino tradicije, ki v novih okoljih zveni enkratno. Kaj boljšega z letnico 2017 boste v tem žanru le stežka našli.
 

V Ljubljano se vračajo največji elektronski inovatorji Kraftwerk
Umrl je Tom Petty
 

Kiosk HmHm na: