Life Of Agony – A Place Where There’s No More Pain (2017)

TIP: Eleganca drugačne alternative metalurgije.

Dvanajst let je minilo, odkar so odlični in zelo vplivni newyorški alternative post-hardcore metalci Life Of Agony izdali svoj zadnji album. Od takrat se je marsikaj spremenilo. Takoj po izidu albuma Broken Valley je pevec Keith Caputo razkril svojo transspolnost in je postal ženska. Od takrat nastopa po imenom Mina Caputo. Kakšno desetletje je skupina z izjemo nekaj občasnih priložnostnih združitev in poskusov pisanja skladb bolj ali manj mirovala, leta 2014 pa je objavila, da bo začela ponovno resno delovati. Letos pa je končno napovedala, da bo izdala novi album.

Na A Place Where There’s No More Pain, ki je njihov peti studijski izdelek, Life Of Agony predstavljajo deset izjemno dobro napisanih skladb, ki imajo jasne linije, dramatično strukturo in so zapeljivo melodične, hkrati pa imajo vso metalno težo, nepredvidljivost, kanček hardcore raztrganosti in tudi malenkost tiste skoraj grunge pogubnosti – skratka vse, kar je krasilo njihove prejšnje albume. Na nek način pa se je bend tudi moderniziral, vendar je to storil daleč stran od tistih klišejev in praks, ki so značilne za današnji moderni rock.

Morda največje presenečenje albuma je uravnoteženost vseh prvin njihove glasbe, ki so zlite v kompaktno in nadvse dorečeno celoto. Prav zaradi tega nove skladbe zvenijo nadvse prefinjeno, hkrati pa morda žanrsko malce manj določeno, a vsekakor vedno zelo energično in nadvse težko. Veliko zaslug za to ima Mina, ki je suverena, kot še nikoli, v njeni interpretaciji pa je tokrat tudi več tiste skoraj (v najboljšem pomenu te besede, op.) pop čutnosti, ki jo je tako dobro pokazala na njenih fenomenalnih, a povsem prezrtih solističnih albumih.

Na A Place Where There’s No More Pain Life Of Agony na zelo atraktiven in precej izviren način kažejo, zakaj so bili tako pomembni v devetdesetih. Še bolj pomembno pa je, da so na najboljši način pokazali, da niso izgubil niti kančka svojega nekdanjega sijaja in da še naprej ostajajo samosvoji, drugačni, žanrsko drzni, skrajno avtorski in da so vedno pripravljeni iti onstran utečenega, pri vsem tem pa niti za trenutek ne pozabljajo na splošno sprejemljivo rock senzibilnost. Biti privlačen, a hkrati drugačen, sploh ni tako enostavno, kot se sliši. Tudi zato je ta izjemni moderni rock album tako enkraten, sijajen in poseben.
 

P!nk: "Totalno in noro ponosna sem na svoj novi album."
Nipke s počasno skladbo nad prehiter tempo življenja
 

Kiosk HmHm na: