Linkin Park – One More Light (2017)

TIP: Prava klofuta vsem, ki delijo dobro glasbo na pop in rock.

Presenečenje je zagotovo eno najmočnejših orožij Linkin Park, ameriškega benda, ki je bil na samem začetku tega tisočletja morda še zadnji rock band, ki mu je z izjemno melodično in nadvse bombastično mešanico alternative, rap in nu metala in albumom Hybrid Theory kolikor toliko uspelo povezati takratno mlado generacijo. Ko so skupino, ki je do danes prodala več kot 70 milijonov albumov, začeli tlačiti v razne predalčke, jim je le-ta odgovorila z albumoma bizarnih remiksov ali še bolj čudnim avantgardno raperskim EP-jem.

Na svojih bolj ali manj zelo uspešnih studijskih albumih je bend na veliko eksperimentiral in se poskusil tako v bolj avtorskem sodobnem rocku, elektroniki, industrialu, skoraj klasičnem rocku in še čem.

Kljub temu pa je le malokdo pričakoval, da bodo na svojem najnovejšem, sicer sedmem studijskem albumu One More Light tako brezkompromisno zakorakali v pop. Pravzaprav naravnost izzivajo, kot bi klicali: “Zdaj smo pop in tega se niti malo ne sramujemo!” V bistvu se tudi nimajo za kaj sramovati, čeprav je večina kritikov, dodobra šokiranih, da na albumu ni enega pravega kitarskega riffa ali kričavega vokalnega dela, že v dobrem tednu po izidu pohitela z grajami, da so se Linkin Park poslovili od rocka in da so povsem izgubili svojo identiteto.

Vendar te trditve v bistvu ne držijo. Res je, Linkin Park so z vsemi štirimi zagrabili za vzorce današnjega elektronskega popa z vzorčenimi synth vokali, totalno sintetičnimi EDM zvočnimi zidovi in tisto korporativno pop rock ameriško stadionsko bombastičnostjo vred. A kljub temu se od večine današnje pop produkcije tudi bistveno razlikujejo. Predvsem imajo sijajno napisane skladbe, v katerih se še vedno čuti tista njihova samobitna in avtorska rockerska drža. Zanimivo je tudi, da so za večino skladb posneli tono kitar, ki pa jih je komaj kaj slišati. In da bi bila zmeda popolna, je na sicer kratkem albumu, na katerem je tistih obveznih deset skladb, ki so novi formi primerno dolge v povprečju okoli tri in pol minute, še ena napol R&B / kvazi (t)rap skladba in tudi nekaj tiste ta hip zelo moderne rahlo country obarvane akustike.

Še ena stvar, ki ne drži, je tudi očitek, da se je bend, ki zlahka polni stadione in redno osvaja vrhove tistih najpomembnejših svetovnih glasbenih lestvic, s to potezo prodal. One More Light je sijajen pop album, ki ima izjemen, ponekod naravnost spektakularen zvok in je v vseh obrtniških pogledih super narejen. Poleg tega ni treba prav posebno poudarjati, da so skladbe odlične. Poudariti pa je treba, da so zelo raznolike in da imajo kljub bleščeči pop sintetiki obilico tiste rockerske neposrednosti, “live feelinga” in naravnosti. Tega pa večina pop izvajalcev že dolgo nima več.

Torej, vprašanje je le, ali prenesete takšen salto in ali si upate preklopiti v glavi. Linkin Park so svoje naredili z odliko.
 

Novega albuma U2 še ne bo tako kmalu
Zvokovanje, šola oblikovanja zvoka
 

Kiosk HmHm na: