Lisa Stansfield – Deeper (2018)

TIP: Odličnost in eleganca, ki jo lahko da le stara pop šola.

Lisa Stansfield je imenitna britanska pop pevka, ki je na sceno vdrla leta 1989 z albumom Affection in skladbo All Around The World, ki do danes ostaja njena daleč največja uspešnica in živi klasik popa. Lisa bi bila verjetno danes na glasbeni sceni še veliko pomembnejša in “večja”, če ne bi svoje glasbene kariere neprestano usklajevala s svojo prav tako uspešno filmsko. Ne glede na vse, je Lisa prodala kar 20 milijonov svojih albumov, ki so vsi po vrsti izvrstni in narejeni z veliko mero občutka in prefinjenosti.

To velja tudi za njen najnovejši album Deeper, ki je (šele) njen osmi do zdaj. Lisa, ki je avtorica ali soavtorica večine skladb, pa na njem preprosto blesti in še enkrat dokazuje, da ima sijajen glas in da je zares odlična in vsestranska pevka.

Za razliko od današnjih trendov v popu, katerih temelj so elektronskih pripomočki, preveč navita produkcija in razbijanje znanih vzorcev za vsako ceno, se Lisa in njena preverjena in stalna ekipa sodelavcev držijo temeljev klasičnega (britanskega) popa in iz njega izhajajočih brezčasnih in zmagovitih linij. Tu in tam jih zanese v čuten in zvočno barvit klasičen britanski soul in bolj poredko tudi v pop rock.

Lisa pa tudi tokrat predstavi tisto svojo drugo glasbeno stran, to je navdušenje nad dance glasbo. Podobno kot pri popu, se tudi tu nagiba k bolj klasičnim plesnim formam. Tu se velja spomniti, da je bila Lisa pred leti verjetno prva pop zvezdnica, ki je v skladbi za single uporabila 2-step garage ritem. Odlična skladba Let’s Just Call It Love iz leta 2001 sicer ni naletela na veliko navdušenje, Lisa pa se kljub temu še vedno rada ozre po kakšnem bolj podzemnem beatu. Tokrat celo začne album z odlično, malce acid house začinjeno plesno pop skladbo, ki spomni, kako se je stvarem streglo tam na začetku devetdesetih. Odličnih dance skladb, ki nihajo tja od retro in novejše elektronike vse do nostalgičnega, a prav nič zastarelega in zelo vznemirljivega britanskega funka in dance popa, je na albumu še nekaj.

Kot dodatek skladateljsko izjemnim skladbah sta na albumu še dve “posebni” skladbi. Prva je prefinjena predelava skladbe Ghetto Heaven, ki jo je v prvotno izvajal odlični electro acid R&B trio The Family Stand, bolj znana pa je v izvedbi Soul II Soul, še ene podobne zasedbe iz samega začetka devetdesetih. Druga pa je skladba Hercules, kateri Lisa dodaja tudi melodijo skladbe The End, ki jo je legendarni režiser John Carpenter leta 1976 napisal za svoj kultni akcijski futuristični triler Napad na policijsko postajo št. 13. Da ne bo pomote, tu ni govora o kakšnem vzorčenju, ampak je vse nanovo odigrano.

Tako tistim pop kot tudi bolj plesnim skladbam je skupino, da temeljijo na izvrstni živi izvedbi. Prav tu je tista najmočnejša stična točka njene glasbe s klasičnim popom. Sicer Deeper kljub starim in preverjenim izhodiščem zveni zelo aktualno in sveže. In ob takšnih vrhunskih albumih si človek ne more kaj, da ne pomisli, da večina tiste prevladujoče sodobne pop produkcije vse preveč zlahka meče stran dosežke iz preteklosti popa. Verjetno tudi zato sodobna pop produkcija le stežka ustvari toliko topline, prefinjenosti, elegance, sijaja in občutka, kot jih lahko slišite na tem izvrstnem albumu.
 

Legendarni Interceptor iz Žalca se vračajo za en sam koncert
Foto-utriniki: Lord Of The Dance @ Stožice
 

Kiosk HmHm na: