Loudness – Rise To Glory (2018)

TIP: Samurajski flashback.

Kitarski vrag Akira Takasaki je bil pri tistih malce bolj posvečenih in zvedavih headbangerjih atrakcija že v prvi polovici osemdesetih, ko so heavy metal sceno obvladovali pred-shred velikani šestih strun, kot so Eddie Van Halen, Gary Moore, Michael Schenker, Yngwie Malmsteen, Randy Rhoads, John Sykes in podobni. Njegova skupna Loudness pa je kaj hitro zasedla prav posebno mesto in to ne samo zato, ker kvartet prihaja iz Japonske. Skupina, ki je nastala že leta 1981, je vedno slovela pa zelo napadalnem, skoraj zaletavem slogu in to tudi takrat, ko so igrali bolj sredinske in ne najtežje skladbe.

Loudness so svojih “pet minut svetovne slave” imeli daljnega leta 1985, ko so se s svojim petim albumom Thunder In The East kot prvi japonski izvajalci uspeli uvrstiti med prvih sto na lestvici albumov v ZDA, na kateri so ostali 23 tednov.

Več kot tri desetletja kasneje Loudness na svojem 26. albumu Rise To Glory vztrajajo pri svojem. Slogovno se komaj kaj oddaljujejo od čistega heavy metala iz sredine osemdesetih, ki temelji na pravilnih riffih, čim manj odprtih akordih, naviti ritmiki, spektakularnih kitarskih solističnih ekshibicijah, visokem vokalu in kar se da melodičnih refrenih in vokalnih linijah.

Nove skladbe so sicer tekoče in gredo hitro v uho, vendar v bistvu niso prav enostavne in marsikje skoraj progressive kompleksne. Večina izmed njih je hitrejših in do konca navitih, kot je to moralo biti nekoč. Zelo zanimiva je tudi kotaleča zaključna skladba. Med trinajstimi skladbami sta tudi dva izvrstna instrumentala, od katerih je uvodni brez pravega razloga prekinjen po minuti in petdeset sekund. Na albumu je tudi ena precej težka balada, malo akustike in tudi kakšna malo manj distorzirana skladba se najde.

Morda največje presenečenje albuma pa je produkcija. Zvok je namreč ravno tako temen, malce zapacan in nejasen, kot je bila to praksa v osemdesetih, ko še ni bilo vseh sodobnih dosežkov snemalne tehnike. Predvsem kitara in bas zvenita zelo “tanko” in sta zgolj malo večji točki v stereo prostoru. Ampak Loudness kljub temu zvenijo sijajno. Imajo zelo dodelane skladbe, imajo energijo in še vedno tudi obilico tiste samosvoje napadalnosti, poleta, virtuoznega naboja, a tudi melodičnosti in prefinjenosti, ki pritegneta.

Ja, Loudness vztrajajo na vzorcih, načinu dela, zvoku in vibraciji, ki je vladala v že kar daljni preteklosti, vendar pri tem ostajajo tako temeljiti, odločni in prepričljivi, da jim tega preprosto ne gre zameriti.

Mimogrede, Loudness, ki so tudi prvorazredna in nadvse posebna koncertna atrakcija, pridejo letos praktično v originalni zasedbi na MetalDays.
 

Ziggy Marley prvi zvezdnik Overjam International Reggae Festivala 2018 v Tolminu
Vsaka nova skladba MRFY je dogodek
 

Kiosk HmHm na: